V sporočilu sestre Faustine Kowalske o Božjem Usmiljenju
je rečeno: »Kje je Jezusovo Srce? Jezusovo Srce je v Božjem Usmiljenju in ta
pontifikat želi postaviti na »mernik« na svetilnik ta dva srca. In glejte, kako
se je satan boril tudi proti prazniku Božjega Usmiljenja. Če berete njene
zapise, vidite, kako se je satan boril in jo je hotel prepričati, da ne bi
govorila o Božjem Usmiljenju.
Na začetku tega pontifikata sem vprašal sv. očeta zakaj
ne postavi praznik Božjega Usmiljenja, ki izraža to ljubezen in usmiljenje.
Rekel je, da bo interveniral pri Kongregaciji za božji kult… In potem mi je
rekel, da so mu odgovorili, da on ne pozna teologije, ker prazniki se delajo za
češčenje božjih oseb in ne božjih lastnosti. Rekel sem mu, da sva študirala
isto teologijo, jaz sem eno leto mlajši in takrat smo se učili, da se v Bogu ne
razlikujejo lastnosti od osebe. Tedaj se je zamenjal kardinal, bil sem pri njem
in rekel je, da je pripravljen, če papež želi, da napiše dekret za ta praznik.
Tako je bil preganjan tudi ta praznik, ki izraža prav Jezusovo Srce. Leta 1948
je poljski škof v imenu vseh škofov prosil za postavitev tega praznika, iz Rima
pa je prišel odgovor, da je za dvajset let prepovedano pobožnost k Božjemu
Usmiljenju. Ta papež, ki je bil takrat že kardinal, je govoril z kardinalom
Schaefferjem in aprila 1978 so potem preklicali to prepoved, šest mesecev preje
kot je bil ta papež izvoljen. In tudi sedaj so bile težave do zadnjega
trenutka, ko je bil v programu Jubilejnega leta praznik Božjega Usmiljenja.
Nekdo je to na koledarju enostavno prečrtal. Do zadnjega trenutka nismo vedeli
ali bo sveti oče imel pogum za proglasitev praznika Božjega Usmiljenja ob
kanonizaciji sestre Faustine Kowalske. Prosili smo ga, naj vsaj v pridigi to
omeni. Kajti največja Jezusova obljuba, ki je bila dana po smrti apostolov, je
obljuba velikih milosti, če bo proglašen ta praznik in se bodo odprli kanali
milosti na vse človeštvo. Tudi jaz sem somaševal z mnogimi škofi in kardinali
ta dan in res na koncu pridige je sveti oče rekel: »Bela nedelja postane
nedelja Božjega Usmiljenja!« Prvi sem začel ploskati in potem ostali za menoj
in potem je papežev tajnik povedal, da je sveti oče upošteval vsa pisma, ki so
prihajala s prošnjo za ta praznik. Bilo je nepopisno veselje, kakor da so se že
odprli vsi kanali Božjega Usmiljenja, ampak za te kanale je pred vsem treba
odpreti srce. Ob koncu te slovesnosti je povedal iz zapisov sestre Faustine
Marijine besede: »V nebesih sem kraljica, toda na zemlji sem Mati Usmiljenja in
služabnica Boga!«
Tisti dan je bil papež tako srečen, presrečen. Pri kosilu
je povedal, kako je on spoznal to Božje Usmiljenje med nemško okupacijo v
Krakowu. To je bilo v tistem času res veliko upanje in je tudi veliko obljub ki
se nanašajo prav na Poljsko.
In potem je rekel, da smo danes dobili novega prijatelja,
ki nas vodi in to je JEZUS ZAUPAM VATE!
Mi moramo biti apostoli tega Božjega Usmiljenja, tako kot
moramo biti apostoli Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta ti dve veliki deli
tega pontifikata. Posvetitev, ki jo želi papež obnavljati. Po posvetitvi me je
vprašal: »Koliko je bilo škofov, ki so z mano naredili to posvetitev?«
Odgovoril sem, da ne vemo. Papež je rekel, da ni dovolj le liturgično dejanje
ampak vsak škof mora pripraviti to posvetitev, vsak župnik svojo župnijo in
vsaka družina svoje člane, redovni predstojniki svoje skupnosti, tako želi Bog
da to naredimo.
In potem se je začel širiti glas, da posvetitev ki jo je
papež izvedel leta 1984 ni bila takšna, kot jo je želel Bog, da je tako rekla
sestra Lucija. Vprašal sem jo in povedala je, da je sveti oče naredil vse kar
je bilo možno in Bog je zadovoljen. Ampak vprašanje je koliko škofov je to
skupaj z papežem naredilo. Posvetitev je bila pravilna a nepopolna zato, ker so
manjkali škofje. Pomanjkanje je bilo tudi s strani vernikov, kajti Marija je
rekla naj vsa Cerkev – vsi udje od prvega do zadnjega-opravijo to posvetitev,
kot tudi pobožnost prvih sobot. Sedaj želimo na poseben način moliti za to.
Letos 7/8. oktobra bo Fatimska Marija v Rimu in tako bo
jubilej škofov – 3000 škofov naj bi prišlo v Rim in govori se o izročitvi
Mariji, ne o posvetitvi, zopet se pojavlja ta težava. Zato molimo, molimo,
molimo, da bi sveti oče to realiziral.
Po padcu berlinskega zidu so govorili da je to posledica
posvetitve in so govorili, da je to največji čudež v zgodovini. Zgodovina ne
pozna takega primera, da bi se takšen imperij zrušil na tako miren in human
način. Kaj je bila ta moč mi vemo! Triumf Marijinega Brezmadežnega Srca se še ni
zgodil, ker manjka še en del udeležbe škofov in vernikov. Upamo, da se bo to
zgodilo oktobra letos, sveti oče to želi!
Enkrat mi je rekel sveti oče pri kosilu, ko se je vrnil
iz Fatime: »Kdaj bomo uspeli spreobrniti Rusijo?« On je takrat že poznal Fatimsko
sporočilo in skrivnosti. In pater Pij bi rekel, da se bo Rusija spreobrnila
takrat, ko bo toliko vernikov na zahodu, kolikor je ateistov na vzhodu. To je
Fatimsko sporočilo: »Ljubiti in verovati za tiste, ki ne verujejo!«
Danes ima Marija isto poslanstvo kot pred Sodomo in
Gomoro. Z desetimi pravičnimi, če bi bili, bi se Sodoma in Gomora rešili. Papež
je vprašal: »Koliko pravičnih je potrebno danes, da bi rešili svet?« Rekel sem,
da ne vemo, to ve Marija in nam ne da miru, dokler vsega ne uresničimo.
Želim se vam zahvaliti za vaše potrpljenje, za vaše delo.
Vi ste izbrali najpomembnejše stvari in do tega vas je Bog vodil: pobožnost
Jezusovamu in Marijinemu Srcu, ki je bistvo tega pontifikata. V tem pontifikatu
Bog želi, da zares prideta do izraza ti dve srci. V tem pontifikatu mora priti
do izraza triumf Marijinega
Brezmadežnega Srca in triumf Jezusovega Usmiljenja.
Prejšnjo nedeljo sem govoril v Veroni, ko je bil praznik
Svete Trojice in pred tem sem naletel na spise sestre Faustine, kjer ji Jezus
pravi: »Triumf Srca moje Matere bo zmaga Presvete Trojice.« Največje Božje delo
niso miljarde zvezd, ampak Sveta Trojica. Največje Božje delo je utelešenje in
odrešenje, kjer je bila Marija udeležena pri tem delu, po božji volji.
TAKO TOREJ, VAŠA NALOGA JE, DA DELATE ZA ZMAGO MARIJINEGA
BREZMADEŽNEGA SRCA IN ZA TRIUMF PRESVETE TROJICE
Kardinal Hnilica je bil tako ganjen in srečen med nami,
da kar ni mogel oditi in je še dodal:
Takrat, ko je papež posvetil Rusijo v Rimu – 25.marca
1984 Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, sem bil jaz v Moskvi, v Kremlju in v
komunističnem časopisu Pravda sem imel papeževo molitev. Bil sem v muzeju, pred
menoj je bila slika Usmiljena Mati Božja (Vladimirskaja,teneresa – nežna) za
menoj pa tron patriarha, tako da me nihče ni mogel videti. V rokah sem držal
časopis in potem sem začel obhajati sveto mašo.Steklenička od zdravil je bila
kelih, v najlon vrečki je bila hostija, kruh in vino in mašo v latinščini sem
imel v časopisu Pravda, in danes je bila Pravda res pravica. Pred mašo sem ponovno
obnovil posvetitev, papeževo molitev in tudi, ko je bil Jezus že navzoč pred
svetim obhajilom. Zame je bila tista maša najbolj ganljiva v mojem življenju.
Rekel sem: »Danes je največji dan za Rusijo, kajti Jezusov namestnik – papež, z
namestniki apostolov, ki so škofje, izročajo Rusijo v Marijino Brezmadežno
Srce. In od danes naprej bo Marija osvobodila Rusijo od Satana, kajti Bog je po
papežu zaupal Rusijo Mariji!« Ko sem šel ven iz Kremlja sem neprestano
ponavljal: »Pod Tvoje varstvo pribežimo…pod Tvoje varstvo pribežimo!«
Vsak kristjan bi moral to desetkrat moliti za vsakega
pogana in ateista. In jaz sem tej molitvi dodal: »POD TVOJE VARSTVO IN TVOJE
VODSTVO…«, kajti Marija nas mora zaščititi in tudi voditi. In Bog nas želi po
Mariji voditi in to želi tudi papež.
Ko sem to svojo izkušnjo povedal svetemu očetu je imel
solzne očeh. Rekel mi je: »Marija te je tisti dan vodila za roko!« Jaz pa sem
rekel: »Ne, sveti oče, v narodu me je nesla!« Kajti jaz sem bil v veliki
nevarnosti a sem izgubil občutek za nevarnost. Z menoj je bil moj tajnik, oba
sva bila oblečena civilno kot turista in ker sem izgubil občutek za previdnost,
je potem dejal: »Nisem več poznal očeta Pavla, tako me imenuje v Rimu je čisto
drugačen v Rusiji pa je kar naprej delil Čudodelne svetinjice in če bi prišel
mimo Brežnjev, bi jo dal tudi njemu okrog vratu.« Popolnoma sem izgubil občutek
strahu, tako zelo sem bil zavarovan od Marije.
Ko je Jezus prišel v Rusijo s pomočjo matere Terezije, ko
je imela vizo, so jo spraševali in spraševali na meji neskončno dolgo. In ko je
mene potem pri povratku vojak v ruščini spraševal, ker pa sem imel italianski
potni list, mu nisem hotel pokazati, da razumem rusko, sem samo po italiansko
odgovarjal, je začel telefonirati na polcijo ob 5 uri zjutraj in nihče se ni
oglasil. Ponovno je klical in klical. Mati Terezija mi je dala njen rožni venec
in goreče sem začel moliti, kajti videl sem se že v Sibiriji. Bilo je petnajst
stopinj pod ničlo, meni pa je bilo zelo vroče. In potem mi je tisti carinik dal
dva žiga in rekel naj izginem. To sem storil z velikim veseljem.
Potem sem rekel Jezusu ion Mariji: »Zakaj vama je všeč da
me tako stiskata včasih?« To je gotovo dobro za nas. V komunizmu sem občutil
veliko strahu, toda po posvetitvi sem popolnoma izgubil vsak strah. Zato se ne
smemo bati. In glejte danes organiziramo romanje v Rusijo z letalom, tudi iz
Ljubljane. Pa vendar vsi ne moremo biti misjonarji v Rusiji, lahko pa duhovno,
v molitvi in žrtvi rešujemo brate in sestre v Rusiji.
Sledila je skupna molitev »Pod tvoje varstvo in vodstvo…«
močan aplavz in zahvala opata g. Nadraha: »Ekscelenca, zelo smo zadovoljni in
hvaležni, da ste nas prišli obiskat. V Sloveniji se že nekaj let trudimo za
posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Mnogi posamezniki in družine so se že
posvetili in ta proces še teče in prav tako smo hoteli leto 2000 na poseben
način zaznamovati prav s to posvetitvijo. Mnoge župnije, ki so se posvetile že
kažejo napredek verskega življenja, večje zanimanje za euharistijo, večji obisk
ob prvih petkih in prvih sobotah, tako da lahko še upamo na napredek in
gotovo se bomo vsi trudili v tej smeri in tudi vaše pričevanje nam bo v
spodbudo. Bog vas živi še naprej!
Kard. Hnilica: »Vaše doživetje in izkušnje v Sloveniji
morajo biti model tudi za druge države, zato vas prosim, da to objavite in mi
pošljete, da tudi drugim to povemo.« Papež je rekel: »Jaz imam rad Marijo zato,
ker je Jezusova Mati, zato ker jo ima Jezus rad!«
V Londonu sem govoril o posvetitvi in da ne vidim, da je
to češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca ovira za edinost z drugimi kristjani.
Rekel sem, da sledim Jezusovemu zgledu. Nihče ni ljubil Marije tako kot Jezus
in mislim, da je On dober kristjan.
In kaj naj še rečemo: »SLEDITI JEZUSOVEMU ZGLEDU! Ljubezen
do Marije in zvestoba papežu. To je Jezusova Mati in Jezusov namestnik. S
tem častimo Jezusa !«
Skupaj z vsemi duhovniki nam je podelil še blagoslov.
Z veliko hvaležnostjo in ljubeznijo smo se poslovili od
njega. To srečanje je bilo zares Jezusov in Marijin dar nam vsem, ki smo iz
ljubezni do Boga prišli na ta kongres.