Zadnje redno Mirjanino videnje 25. 12. 1982

Moje zadnje redno srečanje z Gospo je bilo na Božič 25. decembra 1982. Gospa je takrat ostala z menoj 45. minut. Na to srečanje me je Gospa pripravljala mesec dni. Vse mi je materinsko pojasnjevala. Rekla mi je, da sem izvršila vse, za kar sem ji bila potrebna. Govorila mi je, da sem dovolj zrela, da moram razumeti, da se moram povrniti v normalno vsakdanje življenje, kot moje vrstnice. Moram nadaljevati življenje brez njenih materinskih nasvetov in moji duši toliko potrebnih razgovorov z njo.
Obljubila mi je, da bo vedno z menoj in mi bo v pomoč v najtežjih življenskih situacijah.
Dokler bom živela z Bogom, mi bo ona pomagala.
Dejala mi je, da je to najino zadnje srečanje, toda obljubila mi je, da me bo obiskala za vsak rojstni dan, dokler bom živa.
Zelo težko mi je bilo na tem zadnjem rednem srečanju z njo. Nemogoče je z besedami opisati, tisto bolečino, ki sem jo začutila v duši, ker se mi ne bo več redno prikazovala. To je kakor takrat, ko si nenadoma dobil nekaj najlepšega v življenju in sedaj to izgubljaš.
Gospa je vedela za mojo muko in bolečino in v želji, da bime razveselila je z menoj molila in želela, da pojeva in slaviva Boga. Molila sem molitev, ki sem jo vedno molila, ko sem bila z njo: "Pozdravljena Kraljica."
Vedno so v meni prisotne Gospejine besede: "Mirjana izbrala sem te in ti povedala vse potrebno. Zaupala sem ti mnogo težkih stvari, ki jih moraš dostojno prenašati. Misli na mene in na to, koliko jaz zaradi tega solza pretočim. Vedno moreš biti hrabra. Hitro si razumela moja sporočila in ravno tako moraš razumeti, da moram jaz oditi. Bodi hrabra."
Ostalo, kar mi je še Gospa govorila, se je nanašalo na mene.
Prvi mesec mi je bilo resnično zelo težko. Na to me je tudi Gospa opozorila. Padala sem v težka depresivna stanja. Vseh sem se izogibala, se zapirala v svojo sobo, kjer sem vedno pričakovala Gospo. Jokala sem in jo klicala. Občutila sem njeno pomoč in komaj čakala, kdaj bo prišel moj rojstni dan.

 

<< Nazaj