Pričevanje međugorske vidkinje Vicke Ivanković
o nebesih, vicah in peklu:

Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla. Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke. Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.
Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic.
A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem. Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje. In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu. Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele. A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo.
Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.

 

<< Nazaj