Mineva leto dni, odkar se me je dotaknil Jezus
in v celoti spremenil moje življenje. Ko pogledam sedaj nazaj, vidim nežno
roko, ki je v tem letu vodila vse dogodke s silno ljubeznijo, vidim roko
naše ljubljene nebeške Matere, ki mi stoji ob strani že celo življenje.
Starši so me vzgojili v veri, hvala jim za to.
Do začetka srednje šole, ko sem začel misliti, kako pomemben sem,
kako starokopitni so starši, kako nesmiselne so nekatere vrednote, ki so
mi jih poskušali vcepiti, je bila moja vera sicer mnogo manjša kot gorčično
zrno, pa vendar je bila. Toda Bog je dopustil, da se oddaljim od njega,
da skusim življensko pot brez vere. Vendar pa je ves čas stal v ozadju
in z nevidno roko usmerjal mojo življensko pot. Dal mi je življensko družico,
povezal naju je v zakon, pa sva ga oba zavrnila, saj se nama razen cerkvene
poroke ni zdelo potrebno, da bi naju v zakonu povezovala Njegova ljubezen.
Starejšo hčerko sva še dala krstiti, mlajše pa ne, saj sem takrat bil član
partije. Tako so leta tekla. Vedno bolj daleč sva bila od Boga. Pa vendarle
je On v vseh teh letih večkrat trkal na vrata mojega srca, tista vrata,
ki imajo kljuko samo od znotraj. Slišal sem ta trkanja, pa vendarle nisem
hotel odpreti teh vrat. Vse do tega dne pred letom dni, ko sem med vožnjo
domov v stiski začel moliti: 'Oče naš...'. In zgodilo se je. Med molitvijo
sem občutil močno toploto v spodnjem delu trebuha, ki se je razširila proti
prsnemu košu. Danes vem, da je to bila božja ljubezen, ki sem jo občutil
kot silno toploto, ki me je v celoti preplavila. To je bilo res pravo izlitje
svetega Duha, saj me je v celoti prepojil. Zakaj to pripovedujem? Zato,
ker do tega trenutka nisem nikoli dojel Boga tako neposredno, tako očitno.
Da, Jezus je vstal od mrtvih, on živi, on se me je na priprošnjo božje
Matere tako močno dotaknil, da me je v trenutku spreobrnil. Spreobrnil
me je tisti hip, ko sem mu odprl vrata svojega srca. Vstopil je z vso močjo
in mi v vsem sijaju pokazal svojo ljubezen. Vame ni vsadil le svoje ljubezni,
ampak mi je hkrati kot učencu pod križem rekel:'Glej tvoja Mati.'. Vnel
je v meni ljubezen, da bi mogel v sicer silni človeški majhnosti vračati
ljubezen Njej, ki nas tako silno ljubi. Ona me je vodila k spovedi po dvajsetih
letih. Ona mi je izprosila moje prvo pravo obhajilo na njen praznik
Brezmadežnega spočetja v njej posvečenem svetišču na Kureščku. To
je bil najlepši dogodek v mojem življenju, dogodek poln nebeške milosti,
sreče in onostranske vzvišenosti. Človeški jezik je preokoren, da bi lahko
opisal tisto, kar se je v meni dogajalo. Pa saj sem bil v mladosti že tolikokrat
pri obhajilu in vendar nikoli nisem imel takih občutkov. To je bila posebna
milost, ki mi jo je poklonila Ona, ki nas tako ljubi.
Vodila me je na seminar za izlitje svetega Duha
in v molitveno skupino. Postala je moja družica v vseh mojih težavah
in veselju. Bil sem prvi v družini, ki se je spreobrnil, zato mi je bilo
včasih težko in sem se v vseh težavah obračal lahko le na Njo. Vsak dan
sem ji izročal ženo in hčerki s prošnjo, da bi se Jezus dotaknil tudi njih.
Tako sem v letošnjem poletju začel opažati prve
znake sprememb pri ženi in to kmalu po tistem, ko sem njeno spreobrnjenje
v celoti izročil Mariji s prošnjo, da naj Ona kot njena Mati pri Bogu izprosi
tisto, kar jaz kot človek ne morem storiti. Po dopustu sva dobila vabilo
na poroko. Takrat sem opravljal tudi svojo prvo devetdnevnico v življenju
pred semirjem p. Tardifa. Dan pred seminarjem, prvi dan po devetdnevnici,
sva obiskala bodoča zakonca in jima izročila darilo. Po poti domov sva
v avtomobilu prvič skupaj, od kar se poznava, molila za ta mladoporočenca.
In nato čez dva dni poroka. Zopet v svetišču, ki je posvečeno Mariji. Poleg
mladoporočencev sva tudi midva v duhu ponovno rekla svoj 'da' pred Bogom,
toda tokrat popolnoma drugače, kot pa pred dvajsetimi leti. Prosila sva
Boga, da tudi on vstopi v najin zakon in naju poveže s svojo ljubeznijo.
Prosila sva Marijo, da nama izprosi to milost. Kar naenkrat je to postal
najin poročni obred.
Kmalu po poroki sva se prijavila za romanje v
Međugorje. Že skoraj celo leto sem v sebi čutil željo, da bi obsikal ta
milostni kraj. Ko sem ženi prvikrat predlagal, da bi obsikala Međugorje,
ni bila navdušena. Toda glej, že čez nekaj dni me je spomnila na moje povabilo
in rekla, da bi tudi ona rada poromala tja. Vedel sem, da je to Marijino
delo, plod njene milosti. Ljudje so me spraševali, kaj pričakujem od tega
romanja. Moj odgovor pa je bil kratek: 'Da poglobim svojo vero.'.
Bolj ko se je bližalo romanje, bolj je kazalo, da žena ne bo uspela dobiti
dopusta. Pa sva se obrnila na Marijo in jo prosila, da ženi priskrbi dopust,
če naju je že povabila na romanje. In zadnji dan, ko je že vse kazalo,
da bom moral romati kar sam, se je vse uredilo.
In končno je prišlo tisto četrtkovo juto,
ko smo krenili na pot. Peljemo se k Kraljici miru, vsak s svojimi pričakovanji,
skritimi željami, bolečinami in problemi. Tujci smo med seboj, komajda
koga poznam, pa vendar smo vsi Njeni sinovi in hčere. Ona nas bo v naslednjih
štirih dneh povezala s svojo ljubeznijo. Stkala bo nevidne niti med našimi
dušami, ki nas bodo povezovale še mnogo časa. Molimo rožni venec in prebiramo
njena sporočila. Oh, kako nas prosi, opominja, priporoča, skoraj moleduje.
In mi? Kot vsi otroci smo, smo neposlušni, se dostikrat hitro navdušimo
za njena sporočila, pa na žalost še hitreje pozabimo na naše trdne sklepe.
Vendar Ona vztraja, vztraja v svojih klicih, vztraja v svojih prošnjah
in znova in znova trka na naša srca. Rada bi rešila slehernega od nas,
dragocena ji je vsaka duša, posebej še tista, ki smo jo ljudje kar
odpisali. Vsakemu obljublja milosti, če bomo sledili njenim klicem. Spreobrnite
se, molite in se postite, vaša Mati sem, stojim vam ob strani, moji otroci
ste. Z molitvijo boste dosegli vse. Časa za premišljevanje je dovolj. Sem
mar sposoben slediti njenim klicem, sem pripravljen postaviti Jezusa za
bistvo mojega življenja? Da, do prve preiskušnje. Bom takrat kot apostol
Peter, zatajil Njo in njenega sina. Bom zopet padel, kot tolikokrat dosedaj?
Pa vendar pasti ni greh. Tudi Jezus je padel pod križem, toda znova in
znova je vstal, saj ga je gnala neskončna ljubezen do Očeta in do vseh
nas. Meni pa Ona ponuja njeno ljubezen, njeno nežno materinsko roko, ki
me bo dvignila iz vsakega padca in me vodila k Jezusu. Kolikokrat jo lahko
še razočaram? Ali ni že čas, da res sledim njenim materinskim napotkom.
Saj ne bom sam, Ona bo vedno z menoj, Ona mi bo dajala tolažbo v težkih
trenutkih, z Njo bom delil srečo in veselje. Ali ni to romanje priložnost,
da obrnemo nov list v našem življenju, da zares trdno sklenemo, da bomo
poslej drugačni, da bomo iz ljubezni do Nje poslušni otroci. In če bomo
taki, potem vemo, kaj nas čaka.
Vožnja traja vse dan. Vozimo se skozi porušene
in požgane vasi in mesta. Kako velika je čoveška zloba, kako trdno je v
nas zasidrana nagnjenost k zlu. Deset let pred razpadom Jugoslavije nas
je prišla opozarjat, prosit, da molimo za mir. Pa smo bili gluhi,
le redki so ji sledili. Po milosti božji smo bili Slovenci obvarovani
grozot vojne. Mar nam bo to odprlo oči, pa ne le oči, ampak predvsem vrata
naših src? Marija nas kliče, da ji pomagamo pri tem, da smo zgled med ljudmi,
da smo žive priče božje ljubezni z našim življenjem in ne le lepimi besedami
in trdnimi sklepi, da se ljubimo med seboj. Živeti evangelij pomeni neskončno
ljubiti, ljubiti vse brez izjeme. Pa vendar smo samo ljudje in Ona to ve.
Zato nam obljublja pomoč, če jo le hočemo sprejeti in zanjo prositi.
Bliža se šesta ura, ko prispemo v Međugorje.
Ravno pred prikazovanjem prispemo na cilj. Gledam belo cerkev,
lepo urejeno okolico, Marijin kip, pred katerim kleči polno romarjev. Tudi
mi se v mislih potopimo v njeno lepoto, v svečanost trenutka, ko se nam
nebesa tako približajo. Zdaj je tu, blizu mene, Ona, naša nebeška mama.
Njo je Bog izbral, da je rodila božjega sina, Njo je v svoji ljubezni dal
nam za mamo. Srce mi nemirno utriplje, ko vsrkavam vase to posebnost trenutka.
Izročam ji ženo in otroka, se ji zahvaljujem za vse in jo prosim podpore,
da bi ji ostal zvest. Vem da je hotela, da prideva skupaj v ta milostni
kraj, da prideva kot eno telo in en duh.
Odidemo v svetišče, ki je polno romarjev z vseh
koncev sveta, tako da komaj vstopimo. Polušam evangelij v mnogih jezikih,
pa tudi korejščini. Samo tu je to mogoče, saj nas je Ona zbrala ob sebi,
da bi nas vodila k Jezusu, da bi nas njemu izročila, da bi mu rekli svoj
'DA'. Ko molimo očenaš, me spreletavajo mravljinci. Toliko jezikov, toliko
različnih kultur, pa vendar smo vsi eno, vsi se obračamo na našega Očeta.
Vsakdo komaj sliši sebe, pa vendar vsi slišimo vse, saj molimo tako, kot
nas je naučil moliti Jezus. Veličasten trenutek, ko sem občutil pripadnost
vesoljni cerkvi.
Po končanem slavljenju se odpeljemo k prijaznim
domačinom, kjer bomo bivali v času romanja. Sedimo pri večerji in drug
drugemu opisujemo naše vtise in naše življenske zgodbe. Marija nas zbližuje
in povezje, z vsako besedo se bolj in bolj odpiramo drug drugemu in s tem
tudi Bogu.
Zbudi nas čudovito jutro. Petek je in Marija
želi, da se ta dan postimo. Obiščemo komuno ozdravljenih narkomanov. Poslušamo
njihova pričevanja, pričevanja o neskončni božji ljubezni, ki dela čudeže
v ljudeh. Kako moč ima božja milost, kako nas lahko osvobaja vsega slabega,
kar je v nas, kako nas vodi k novim vrednotam in ciljem. Kaj vse zmoremo
ljudje, če se predamo božji milosti, če dopustimo, da se v naših srcih
naseli mir.
Popoldan se zberemo pod Križevcem. Med tem ko
čakamo na začetek križevega pota, se tiho pogovarjamo. Vidim bose ljudi.
Mar bi bil tudi jaz sposoben priti na Križevec bos, ko pa na morju še iz
vode ne morem priti brez copatov. Nekaj v meni mi govori, da se naj sezujem.
Ko ženi povem, da se bom tudi jaz sezul, me prav debelo pogleda, saj pozna
občutljivost mojih podplatov. In že pričnemo, gremo k prvi postaji. Bode
me, vsak kamenček čutim, pa vendar čutim, da moram vztrajati. Hodim previdno,
žena mi je v oporo. Drživa se za roke, v dlaneh pa je skrit rožni venec,
ki sem ji ga danes kupil za spomin na to romanje. Oh, v kakšno oporo mi
je njena roka, koliko lažje hodim. Slavim Boga in se mu zahvaljujem, ker
mi jo je dal za ženo. Greva počasi, pa vendarle vztrajno. Posebej me bodejo
tisti drobni kamenčki, ki jih sicer komaj opazimo, pa so kot naši mali
grehi, ki žalijo Boga. Pridemo do vrha, molimo pod križem. Marija
nas vabi, da ljubimo svoje križe, da molimo, da bi spoznali, da so nam
lahko v veselje in radost. Današnji križ je bil lahak, sam sem si ga izbral.
Morda je bil v odtenku podoben vicam, pa vendarle sem ga premagal. Marija
mi je hotela pokazati, da sem sposoben premagati sebe, hkrati pa mi je
pokazala, da je vedno z nami in nam pomaga s svojimi milostmi. Gotovo ne
bi prišel bos na vrh, če ne bi bil deležen posebne milosti.
Zvečer se pred mašo odpravim k spovednici. Ni
še dolgo tega, kar sem bil pri sveti spovedi, pa vendar bi rad te
dni preživel v posebni predanosti Mariji. Toda tega nismo zmožni storiti,
če nimamo čistega srca. Ko pridem iz spovednice, zagledam v vrsti mojo
ženo. Mnogokrat sem prosil Marijo, da bi jo spravila z Jezusom. Žena že
šestnajst let ni bila pri spovedi. Poznal sem občutke, ki jih je preživljala
v tistih trenutkih, ko te po eni strani vleče, da bi odložil vso umazanijo,
hkrati pa ti je ta korak tako silno težko storiti, saj sem bil sam nedavno
v podobni situaciji. Po spovedi mi je vsa vesela pripovedovala, da jo jo
neznana sila prav vlekla v spovednico, da sploh ni nameravala tega takrat
storiti. Marija ji je izprosila milost pri Jezusu, ki jo je sprejel v spovednici
z vso nežnostjo in ji pokazal, kako neskončno velika sta njegova ljubezen
in usmiljenje. Kako srečna sva bila, ko sva po toliko letih oba skupaj
prejela evharističenga Odrešenika. Nisva bila več dva, bila sva eno. Z
besedami se nisem mogel zahvaliti Jezusu in Mariji, saj so bile preslabotne,
da bi lahko izrazil svojo zahvalo za tako milosten dan.
Veliko veselje je vladalo v najinih srcih, še
bolj pa so slavila nebesa, saj se je vrnila izgubljena ovca. To veselje
je Marija razdelila tudi med romarje, ki smo bivali skupaj. Po večerji
smo se popolnoma nepričakovano zbrali in začeli peti Marijine pesmi. Vsi
so se spraševali in ugibali, kaj nam je, da smo se tako z veseljem
predali petju in slavljenju. Šele drugo jutro sva povedala, kaj je bil
temu razlog. To je bila prav posebna milost, ki smo jo dobili vsi kot dokaz,
kako resnično se v nebesih veselijo vsake izgubljene ovčke.
Sobotno jutro je bilo zopet čudovito in je napovedovalo
še en prekrasen dan. Zberemo se pod Crnico in molimo rožni venec. Končamo
z meditacijo in molitvijo na mestu prvega prikazovanja. Tu so se nebesa
spojila z zemljo pred dobrimi petnajstmi leti. Kdo si je lahko takrat predstavljal,
da bo ta sveti kraj postal znan po vsem svetu, da si je Marija izbrala
prav ta kraj za svojo evangelizacijo sodobnega sveta, da bi nas zopet pripeljala
domov k Očetu. Čutim posebnost tega trenutka, tega milostnega kraja. Vsak
se potopi v svoje misli in se pogovarja z Njo. Vsi čutimo Njeno bližino,
tisti, ki so se bolj odprli, čutijo to močneje. Marija, kot vsaka mama,
želi, da smo popolnoma njeni, da smo skriti pod njenim plaščem, da nas
lahko varuje in vodi. Toda mi, ali smo vedno pripravljeni biti popolnoma
njeni? Ponavadi smo kot otroci, ki ubogajo le takrat, ko kaj rabijo, ko
prosijo, sicer pa oni že vedo, kako je treba streči stvarem. Tu smo na
njeno povabilo, torej se ji vrzimo v naročje in tam tudi ostanimo, saj
je to Njena želja. Želi, da smo popolnoma njeni, da ji izročimo vse naše
zemeljske težave, ki nam jih bo pomagala rešiti, od nas pa pričakuje, da
bomo živeli njena sporočila. Je to težko? Včasih da, pa vendar, ali ni
še mnogo stvari v življenju mnogo težjih, pa jih moramo vsak dan prestati.
Zatorej ji sledimo, saj ne zahteva ničesar, kar ne bi mogli spolniti.
Popoldan nam fra Slavko govori o pripravi na
spoved in razlaga Marijina sporočila. Sledi rožni venec, evharistično slavje
in zvečer po večerji še slavljenje svetega Rešnjega telesa. Vse te
dogodke pa preveva posebno vzdušje, ki ga čutimo vsi prisotni, ko se predajamo
svoji notranjosti, da bi v njej utrdili in poglobili naš odnos do Boga.
Slavimo ga v vseh jezikih, slavimo ga kot eden, saj nas je na tem mestu
zbrala naša Mati. Čutimo njeno prisotnost tudi po čudovitem vonju, s katerim
se nekateri prvič srečamo. Ona hoče, da je On bistvo našega življenja,
zato nas s takšno ljubeznijo vodi k njemu. Hvala ti, Marija, za to! Hvala
in slava tudi tebi, Gospod, da si nam dal takšno mamo.
Jože