Moje prvo romanje v Međugorje
 

Mineva leto dni, odkar se me je dotaknil Jezus in v celoti spremenil moje življenje. Ko pogledam sedaj nazaj, vidim nežno roko, ki je v tem letu vodila vse dogodke s silno ljubeznijo, vidim roko naše ljubljene nebeške Matere, ki mi stoji ob strani že celo življenje.
Starši so me vzgojili v veri, hvala jim za to. Do začetka srednje šole, ko sem  začel misliti, kako pomemben sem, kako starokopitni so starši, kako nesmiselne so nekatere vrednote, ki so mi jih poskušali vcepiti, je bila moja vera sicer mnogo manjša kot gorčično zrno, pa vendar je bila. Toda Bog je dopustil, da se oddaljim od njega, da skusim življensko pot brez vere. Vendar pa je ves čas stal v ozadju in z nevidno roko usmerjal mojo življensko pot. Dal mi je življensko družico, povezal naju je v zakon, pa sva ga oba zavrnila, saj se nama razen cerkvene poroke ni zdelo potrebno, da bi naju v zakonu povezovala Njegova ljubezen. Starejšo hčerko sva še dala krstiti, mlajše pa ne, saj sem takrat bil član partije. Tako so leta tekla. Vedno bolj daleč sva bila od Boga. Pa vendarle je On v vseh teh letih večkrat trkal na vrata mojega srca, tista vrata, ki imajo kljuko samo od znotraj. Slišal sem ta trkanja, pa vendarle nisem hotel odpreti teh vrat. Vse do tega dne pred letom dni, ko sem med vožnjo domov v stiski začel moliti: 'Oče naš...'. In zgodilo se je. Med molitvijo sem občutil močno toploto v spodnjem delu trebuha, ki se je razširila proti prsnemu košu. Danes vem, da je to bila božja ljubezen, ki sem jo občutil kot silno toploto, ki me je v celoti preplavila. To je bilo res pravo izlitje svetega Duha, saj me je v celoti prepojil. Zakaj to pripovedujem? Zato, ker do tega trenutka nisem nikoli dojel Boga tako neposredno, tako očitno. Da, Jezus je vstal od mrtvih, on živi, on se me je na priprošnjo božje Matere tako močno dotaknil, da me je v trenutku spreobrnil. Spreobrnil me je tisti hip, ko sem mu odprl vrata svojega srca. Vstopil je z vso močjo in mi v vsem sijaju pokazal svojo ljubezen. Vame ni vsadil le svoje ljubezni, ampak mi je hkrati kot učencu pod križem rekel:'Glej tvoja Mati.'. Vnel je v meni ljubezen, da bi mogel v sicer silni človeški majhnosti vračati ljubezen Njej, ki nas tako silno ljubi. Ona me je vodila k spovedi po dvajsetih letih. Ona mi je izprosila moje prvo pravo obhajilo na njen  praznik Brezmadežnega spočetja v  njej posvečenem svetišču na Kureščku. To je bil najlepši dogodek v mojem življenju, dogodek poln nebeške milosti, sreče in onostranske vzvišenosti. Človeški jezik je preokoren, da bi lahko opisal tisto, kar se je v meni dogajalo. Pa saj sem bil v mladosti že tolikokrat pri obhajilu in vendar nikoli nisem imel takih občutkov. To je bila posebna milost, ki mi jo je poklonila Ona, ki nas tako ljubi.
Vodila me je na seminar za izlitje svetega Duha in v molitveno skupino.  Postala je moja družica v vseh mojih težavah in veselju. Bil sem prvi v družini, ki se je spreobrnil, zato mi je bilo včasih težko in sem se v vseh težavah obračal lahko le na Njo. Vsak dan sem ji izročal ženo in hčerki s prošnjo, da bi se Jezus dotaknil tudi njih.
Tako sem v letošnjem poletju začel opažati prve znake sprememb pri ženi in to kmalu po tistem, ko sem njeno spreobrnjenje v celoti izročil Mariji s prošnjo, da naj Ona kot njena Mati pri Bogu izprosi tisto, kar jaz kot človek ne morem storiti. Po dopustu sva dobila vabilo na poroko. Takrat sem opravljal tudi svojo prvo devetdnevnico v življenju pred semirjem p. Tardifa. Dan pred seminarjem, prvi dan po devetdnevnici, sva obiskala bodoča zakonca in jima izročila darilo. Po poti domov sva v avtomobilu prvič skupaj, od kar se poznava, molila za ta mladoporočenca. In nato čez dva dni poroka. Zopet v svetišču, ki je posvečeno Mariji. Poleg mladoporočencev sva tudi midva v duhu ponovno rekla svoj 'da' pred Bogom, toda tokrat popolnoma drugače, kot pa pred dvajsetimi leti. Prosila sva Boga, da tudi on vstopi v najin zakon in naju poveže s svojo ljubeznijo. Prosila sva Marijo, da nama izprosi to milost. Kar naenkrat je to postal najin poročni obred.
Kmalu po poroki sva se prijavila za romanje v Međugorje. Že skoraj celo leto sem v sebi čutil željo, da bi obsikal ta milostni kraj. Ko sem ženi prvikrat predlagal, da bi obsikala Međugorje, ni bila navdušena. Toda glej, že čez nekaj dni me je spomnila na moje povabilo in rekla, da bi tudi ona rada poromala tja. Vedel sem, da je to Marijino delo, plod njene milosti. Ljudje so me spraševali, kaj pričakujem od tega romanja. Moj odgovor pa je bil kratek: 'Da poglobim svojo vero.'.  Bolj ko se je bližalo romanje, bolj je kazalo, da žena ne bo uspela dobiti dopusta. Pa sva se obrnila na Marijo in jo prosila, da ženi priskrbi dopust, če naju je že povabila na romanje. In zadnji dan, ko je že vse kazalo, da bom moral romati kar sam, se je vse uredilo.
 In končno je prišlo tisto četrtkovo juto, ko smo krenili na pot. Peljemo se k Kraljici miru, vsak s svojimi pričakovanji, skritimi željami, bolečinami in problemi. Tujci smo med seboj, komajda koga poznam, pa vendar smo vsi Njeni sinovi in hčere. Ona nas bo v naslednjih štirih dneh povezala s svojo ljubeznijo. Stkala bo nevidne niti med našimi dušami, ki nas bodo povezovale še mnogo časa. Molimo rožni venec in prebiramo njena sporočila. Oh, kako nas prosi, opominja, priporoča, skoraj moleduje. In mi? Kot vsi otroci smo, smo neposlušni, se dostikrat hitro navdušimo za njena sporočila, pa na žalost še hitreje pozabimo na naše trdne sklepe. Vendar Ona vztraja, vztraja v svojih klicih, vztraja v svojih prošnjah in znova in znova trka na naša srca. Rada bi rešila slehernega od nas, dragocena ji je vsaka duša, posebej še tista, ki smo jo ljudje  kar odpisali. Vsakemu obljublja milosti, če bomo sledili njenim klicem. Spreobrnite se, molite in se postite, vaša Mati sem, stojim vam ob strani, moji otroci ste. Z molitvijo boste dosegli vse. Časa za premišljevanje je dovolj. Sem mar sposoben slediti njenim klicem, sem pripravljen postaviti Jezusa za bistvo mojega življenja? Da, do prve preiskušnje. Bom takrat kot apostol Peter, zatajil Njo in njenega sina. Bom zopet padel, kot tolikokrat dosedaj? Pa vendar pasti ni greh. Tudi Jezus je padel pod križem, toda znova in znova je vstal, saj ga je gnala neskončna ljubezen do Očeta in do vseh nas. Meni pa Ona ponuja njeno ljubezen, njeno nežno materinsko roko, ki me bo dvignila iz vsakega padca in me vodila k Jezusu. Kolikokrat jo lahko še razočaram? Ali ni že čas, da res sledim njenim materinskim napotkom. Saj ne bom sam, Ona bo vedno z menoj, Ona mi bo dajala tolažbo v težkih trenutkih, z Njo bom delil srečo in veselje. Ali ni to romanje priložnost, da obrnemo nov list v našem življenju, da zares trdno sklenemo, da bomo poslej drugačni, da bomo iz ljubezni do Nje poslušni otroci. In če bomo taki, potem vemo, kaj nas čaka.
Vožnja traja vse dan. Vozimo se skozi porušene in požgane vasi in mesta. Kako velika je čoveška zloba, kako trdno je v nas zasidrana nagnjenost k zlu. Deset let pred razpadom Jugoslavije nas je prišla opozarjat, prosit, da molimo za mir.  Pa smo bili gluhi, le redki so ji sledili. Po milosti božji  smo bili Slovenci obvarovani grozot vojne. Mar nam bo to odprlo oči, pa ne le oči, ampak predvsem vrata naših src? Marija nas kliče, da ji pomagamo pri tem, da smo zgled med ljudmi, da smo žive priče božje ljubezni z našim življenjem in ne le lepimi besedami in trdnimi sklepi, da se ljubimo med seboj. Živeti evangelij pomeni neskončno ljubiti, ljubiti vse brez izjeme. Pa vendar smo samo ljudje in Ona to ve. Zato nam obljublja pomoč, če jo le hočemo sprejeti in zanjo prositi.
Bliža se šesta ura, ko prispemo v Međugorje. Ravno pred  prikazovanjem  prispemo na cilj. Gledam belo cerkev, lepo urejeno okolico, Marijin kip, pred katerim kleči polno romarjev. Tudi mi se v mislih potopimo v njeno lepoto, v svečanost trenutka, ko se nam nebesa tako približajo. Zdaj je tu, blizu mene, Ona, naša nebeška mama. Njo je Bog izbral, da je rodila božjega sina, Njo je v svoji ljubezni dal nam za mamo. Srce mi nemirno utriplje, ko vsrkavam vase to posebnost trenutka. Izročam ji ženo in otroka, se ji zahvaljujem za vse in jo prosim podpore, da bi ji ostal zvest. Vem da je hotela, da prideva skupaj v ta milostni kraj, da prideva kot eno telo in en duh.
Odidemo v svetišče, ki je polno romarjev z vseh koncev sveta, tako da komaj vstopimo. Polušam evangelij v mnogih jezikih, pa tudi korejščini. Samo tu je to mogoče, saj nas je Ona zbrala ob sebi, da bi nas vodila k Jezusu, da bi nas njemu izročila, da bi mu rekli svoj 'DA'. Ko molimo očenaš, me spreletavajo mravljinci. Toliko jezikov, toliko različnih kultur, pa vendar smo vsi eno, vsi se obračamo na našega Očeta. Vsakdo komaj sliši sebe, pa vendar vsi slišimo vse, saj molimo tako, kot nas je naučil moliti Jezus. Veličasten trenutek, ko sem občutil pripadnost vesoljni cerkvi.
Po končanem slavljenju se odpeljemo k prijaznim domačinom, kjer bomo bivali v času romanja. Sedimo pri večerji in drug drugemu opisujemo naše vtise in naše življenske zgodbe. Marija nas zbližuje in povezje, z vsako besedo se bolj in bolj odpiramo drug drugemu in s tem tudi Bogu.
Zbudi nas čudovito jutro. Petek je in Marija želi, da se ta dan postimo. Obiščemo komuno ozdravljenih narkomanov. Poslušamo njihova pričevanja, pričevanja o neskončni božji ljubezni, ki dela čudeže v ljudeh. Kako moč ima božja milost, kako nas lahko osvobaja vsega slabega, kar je v nas, kako nas vodi k novim vrednotam in ciljem. Kaj vse zmoremo ljudje, če se predamo božji milosti, če dopustimo, da se v naših srcih naseli mir.
Popoldan se zberemo pod Križevcem. Med tem ko čakamo na začetek križevega pota, se tiho pogovarjamo. Vidim bose ljudi. Mar bi bil tudi jaz sposoben priti na Križevec bos, ko pa na morju še iz vode ne morem priti brez copatov. Nekaj v meni mi govori, da se naj sezujem. Ko ženi povem, da se bom tudi jaz sezul, me prav debelo pogleda, saj pozna občutljivost mojih podplatov. In že pričnemo, gremo k prvi postaji. Bode me, vsak kamenček čutim, pa vendar čutim, da moram vztrajati. Hodim previdno, žena mi je v oporo. Drživa se za roke, v dlaneh pa je skrit rožni venec, ki sem ji ga danes kupil za spomin na to romanje. Oh, v kakšno oporo mi je njena roka, koliko lažje hodim. Slavim Boga in se mu zahvaljujem, ker mi jo je dal za ženo. Greva počasi, pa vendarle vztrajno. Posebej me bodejo tisti drobni kamenčki, ki jih sicer komaj opazimo, pa so kot naši mali grehi, ki žalijo Boga.  Pridemo do vrha, molimo pod križem. Marija nas vabi, da ljubimo svoje križe, da molimo, da bi spoznali, da so nam lahko v veselje in radost. Današnji križ je bil lahak, sam sem si ga izbral. Morda je bil v odtenku podoben vicam, pa vendarle sem ga premagal. Marija mi je hotela pokazati, da sem sposoben premagati sebe, hkrati pa mi je pokazala, da je vedno z nami in nam pomaga s svojimi milostmi. Gotovo ne bi prišel bos na vrh, če ne bi bil deležen posebne milosti.
Zvečer se pred mašo odpravim k spovednici. Ni še dolgo tega, kar sem bil pri sveti spovedi, pa vendar bi rad  te dni preživel v posebni predanosti Mariji. Toda tega nismo zmožni storiti, če nimamo čistega srca. Ko pridem iz spovednice, zagledam v vrsti mojo ženo. Mnogokrat sem prosil Marijo, da bi jo spravila z Jezusom. Žena že šestnajst let ni bila pri spovedi. Poznal sem občutke, ki jih je preživljala v tistih trenutkih, ko te po eni strani vleče, da bi odložil vso umazanijo,  hkrati pa ti je ta korak tako silno težko storiti, saj sem bil sam nedavno v podobni situaciji. Po spovedi mi je vsa vesela pripovedovala, da jo jo neznana sila prav vlekla v spovednico, da sploh ni nameravala tega takrat storiti. Marija ji je izprosila milost pri Jezusu, ki jo je sprejel v spovednici z vso nežnostjo in ji pokazal, kako neskončno velika sta njegova ljubezen in usmiljenje. Kako srečna sva bila, ko sva po toliko letih oba skupaj prejela evharističenga Odrešenika. Nisva bila več dva, bila sva eno. Z besedami se nisem mogel zahvaliti Jezusu in Mariji, saj so bile preslabotne, da bi lahko izrazil svojo zahvalo za tako milosten dan.
Veliko veselje je vladalo v najinih srcih, še bolj pa so slavila nebesa, saj se je vrnila izgubljena ovca. To veselje je Marija razdelila tudi med romarje, ki smo bivali skupaj. Po večerji smo se popolnoma nepričakovano zbrali in začeli peti Marijine pesmi. Vsi so se spraševali in  ugibali, kaj nam je, da smo se tako z veseljem predali petju in slavljenju. Šele drugo jutro sva povedala, kaj je bil temu razlog. To je bila prav posebna milost, ki smo jo dobili vsi kot dokaz, kako resnično se v nebesih veselijo vsake izgubljene ovčke.
Sobotno jutro je bilo zopet čudovito in je napovedovalo še en prekrasen dan. Zberemo se pod Crnico in molimo rožni venec. Končamo z meditacijo in molitvijo na mestu prvega prikazovanja. Tu so se nebesa spojila z zemljo pred dobrimi petnajstmi leti. Kdo si je lahko takrat predstavljal, da bo ta sveti kraj postal znan po vsem svetu, da si je Marija izbrala prav ta kraj za svojo evangelizacijo sodobnega sveta, da bi nas zopet pripeljala domov k Očetu. Čutim posebnost tega trenutka, tega milostnega kraja. Vsak se potopi v svoje misli in se pogovarja z Njo. Vsi čutimo Njeno bližino, tisti, ki so se bolj odprli, čutijo to močneje. Marija, kot vsaka mama, želi, da smo popolnoma njeni, da smo skriti pod njenim plaščem, da nas lahko varuje in vodi. Toda mi, ali smo vedno pripravljeni biti popolnoma njeni? Ponavadi smo kot otroci, ki ubogajo le takrat, ko kaj rabijo, ko prosijo, sicer pa oni že vedo, kako je treba streči stvarem. Tu smo na njeno povabilo, torej se ji vrzimo v naročje in tam tudi ostanimo, saj je to Njena želja. Želi, da smo popolnoma njeni, da ji izročimo vse naše zemeljske težave, ki nam jih bo pomagala rešiti, od nas pa pričakuje, da bomo živeli njena sporočila. Je to težko? Včasih da, pa vendar, ali ni še mnogo stvari v življenju mnogo težjih, pa jih moramo vsak dan prestati. Zatorej ji sledimo, saj ne zahteva ničesar, kar ne bi mogli spolniti.
Popoldan nam fra Slavko govori o pripravi na spoved in razlaga Marijina sporočila. Sledi rožni venec, evharistično slavje in zvečer po večerji še slavljenje svetega Rešnjega telesa.  Vse te dogodke pa preveva posebno vzdušje, ki ga čutimo vsi prisotni, ko se predajamo svoji notranjosti, da bi v njej utrdili in poglobili naš odnos do Boga. Slavimo ga v vseh jezikih, slavimo ga kot eden, saj nas je na tem mestu zbrala naša Mati. Čutimo njeno prisotnost tudi po čudovitem vonju, s katerim se nekateri prvič srečamo. Ona hoče, da je On bistvo našega življenja, zato nas s takšno ljubeznijo vodi k njemu. Hvala ti, Marija, za to! Hvala  in slava tudi tebi, Gospod, da si nam dal takšno mamo.

                                                             Jože