Župnijo Međugorje upravljajo že stoletja frančiškani. Župnijska cerkev je posvečena sv. Jakobu starejšemu, apostolu; dokončno je bila zgrajena 1969 leta. Prejšnja cerkev, ki se je zrušila, je ohranjena le v kamnitem tlorisu blizu sedanje cerkve.
Međugorje je majhna vasica na jugu Hercegovine v občini Čitluk blizu Mostarja. Šest vidcev pod prisego vztrajno trdi, da videvajo Devico Marijo, in sicer od 24. junija 1981 leta do danes.

Prvi dan
24. junija 1981 okrog 18h so otroci: Ivanka, Mirjana, Ivan Ivanković, Milka, Vicka, in Ivan Dragičević zagledali na Podbrdu, vznožju Crnice, prelepo Gospo z otrokom v naročju. Odkrivala in zakrivala je Dete ter jih z roko vabila, a so presenečeni in prestrašeni zbežali.

Drugi dan
25. junija 1981 so šli otroci ob isti uri na kraj prvega prikazanja.
Nenadoma se je trikrat zasvetilo in videli so Devico Marijo, a brez otroka v naročju. Spet jih je z roko povabila, naj se ji približajo. Bila je vesela. Približali so se ji in padli na kolena. Z Gospo so molili Oče naš in Slava Očetu. Po molitvi je spregovorila z njimi. Ivanka jo je takoj vprašala za svojo mamo, ki ji je umrla dva meseca prej. Ko so jo vprašali, ali se bo naslednji dan prikazala, je prikimala. Poslovila se je od njih, rekoč: "Zbogom, angeli moji."
Tega dne nista šla na Brdo Ivan Ivanković in Milka Pavlović, sestra Marije Pavlović. Namesto njiju sta šla tja Marija Pavlović in Jakov Čolo. Od takrat naprej so prav ti ostali kot vidci, in sicer od 25. junijal. 1981, kar je postal datum obletnice prikazovanj po želji "Kraljice miru".

Tretji dan
Ko je nastopilo jutro tretjega dne prikazovanj v petek 26. junija 1981. je šest preprostih međugorskih otrok čutilo vedno večje vznemirjenje. bilo je mučno, pripoveduje vidkinja Vicka Ivanković, ker še nihče ni prav vedel kaj se dogaja in kako se bo izteklo. Pa vendar, komaj smo čekali, kdaj bo ura 18. popoldne. Čez dan smo delali kolikor smo mogli urno, samo da bi ob času mogli na Podbrdo ali Crnico, kraj prikazanja, saj nam je prejšnji dan svetleča in nepopisno lepa podoba mlade žene obljubila, da ponovno pride. Ko so se popoldan povzpeli v hrib po poti nad hišami zaselka Biakoviči je sonce bilo še visoko. Hitro se je zabliskala svetloba, ki so jo opazili številni drugi ljudje in to trikrat. Otroci so že zagledali podobo precej oddaljene žene. Poleteli so k njej kot s perutmi. Vicka je s seboj ponesla blagoslovljeno vodo. Po naročilu starejših žena, ki so zapovedale, naj jo pokropijo, kajti prikazen bi lahko bila tudi od hudega.In storili so tako. Vicka pripoveduje, ko sem se ji dobro približala, nisem varčevala z vodo. Poškropila sem jo in rekla na ves glas: "Če si ti Marija, ostani z nami, če nisi, pojdi od nas!" Neopisljivo lepa se je nasmejala in zdelo se nam je, kot da jo to početje veseli. Vendar nič ni odgovorila. Ni lahko stati pred njo. Padli smo na kolena in začeli nekaj moliti. Potem, o je tudi ona z nami molila in prepevala, se je Mirjana ojunačila in jo vprašala:"Kdo ste in kako vam je ime?" Prelepa je jasno in glasno odgovorila: "Jaz sem Blažena Devica Marija." Nekaj sto ljudem, ki so bili z otroki se je vrtelo v glavi: odkod zdaj tu Marija? Kaj hoče z nami? Kamo bo vse to pripeljalo? In še marsikaj, pripoveduje Vicka. Ljudje so otroke obstopili, hoteli so jim biti čim bližje. Marija je smeje še gledala po ljudeh, na Križevec in dol po polju pravi. Ob tem pa so ji ljudje hodili po obleki ali bolje po pajčolanu. Na vprašanje, ali je bila nejevoljna, Vicka odgovarja: "Marija ne zna biti nejevoljna. Ona ni tako kot smo mi. A njej je lahko , ljudje navalijo k nam, vedo, da kjer smo mi je Marija, pa nas obstopijo in ji pohodijo pajčolan. Takrat je za trnutek izginila, pa se je spet pojavila. Tega dne so jo otroci videli večkrat. Marsikaj so jo takrat vprašali. Najmlajši Jakov jo je vprašal nekaj o patrih, gotovo mu je naročil kateri od njih. Marija je rekla, naj patri trdno verujejo in varujejo vero. Marija in Jakov sta ju nato prosila naj da kakšno znamenje, ker ljudje o njih marsikaj govorijo: da so lažnjivci, da so uživalci mamil in še marsikaj drugega. Marija pa jim je odgovorila: "Angeli moji, vedno je bila krivica na svetu. Nič se ne bojte! Vidca Ivana tega dne ni bilo pri prikazanju, ker je ostal v Čitluku z nekim sorodnikom. Ko se je pozneje vrnil domov, so mu starši rekli naj ne gre na Podbrdo, ker je utrujen in ker je že tako zamudil. Pa vendar šel je ven na hrib pred hišo in tam kleče molil. Nenadoma se mu je prikazala Marija. Na vprašanje ali ga je grajala, ker je zamudil in ni šel gor je Vicka odgovorila: "Nihče od vas ne ve, kako je Marija dobra in kako nas ona razume. Rekla mu je, naj bo miren in pogumen." Pozdravila ga je in odšla. Preden so se ostali otroci vračali s hriba jimje rekla: "Zbogom, angeli moji. Pojdite v božjem miru." Potem je izginila, otroci pa so se počasi vrnili domov.

Četrti dan
V soboto 27. junija, se je na Podbrdu zbrala ogromna množica ljudi.
Gospa se je otrokom prikazala trikrat. Veliko so jo spraševali in rade volje jim je odgovarjala. Glede duhovnikov jim je rekla: "Duhovniki naj trdno verujejo in branijo vero ljudstva." Mirjana in Jakov sta ponovno prosila za znamenje, ker so jim nekateri očitali, da lažejo ali so drogirani. Odgovorila jim je:"Ničesar se ne bojte!" Na vprašanje, zakaj se jim ne prikaže v cerkvi, čeprav se je kasneje to tudi zgodilo je odgovorila: "Blagor tistim, ki ne vidijo a verujejo."

Peti dan
28. junija se je zbrala velika množica (okrog 15.000) ljudi na kraju prikazovanj. Prav tega dne je tedanji župnik p. Jozo Zovko izprašal vidce o dogajanjih v zvezi z Gospo. Ob istem času se je spet prikazala. Molila je z otroki in odgovarjala na vprašanja, ki so jih postavili ljudje. Odgovorila je: "Ljudje naj molijo in trdno verujejo!" Vicka jo je vprašala: "Kaj želiš od naših duhovnikov?" Zanje je ponovila, naj trdno verujejo in drugim pri tem pomagajo. Tega dne se je večkrat pojavila in izginila. Otroci so želeli, da bi se prikazala v cerkvi, da bi jo vsi videli. Odgovorila je: "Blagor tistim, ki ne vidijo, pa verujejo." Otroci so bili presrečni, množica pa znova presenečena.

Šesti dan
29. junija so otroke odpeljali v Mostar na zdravniški pregled, da bi ugotovili ali so umsko zdravi. Zdravnica (po veri muslimanka) je dejala: "Otroci niso neumni, ampak tisti, ki jih je sem poslal." Brž ko so se vrnili in šli na mesto prikazovanj, so ugledali Gospo. Ogromno ljudi se je zbralo in Devica Marija jih je potolažila, naj se ničesar ne bojijo, ampak naj trdno verujejo. Neka zdravnica, ki je bila tam navzoča se je želela dotakniti Device Marije.Vidci so jo vodili za roko do ramen Gospe in takrat je začutila, kot da gre skoznjo elektrika. Prej je dvomila, nato pa je izjavila: "Tu se dogaja nekaj izrednega." Istega dne je Gospa čudežno ozdravila malega Danijela Setka, ki so ga starši prinesli in tam molili za njegovo zdravje.

Sedmi dan
30. junija sta dve mlajši ženi vzeli na izlet vidce, a je bila le pretveza, saj sta hoteli le otroke oddaljiti od kraja prikazovanj in se pozno vrniti. Po nekem notranjem glasu so ob običajnem času prikazovanj otroci prosili, da morajo iz avta. Izpustili sta jih. Imeli so videnje zraven ceste! Prestrašeni sta se odpeljali naprej brez otrok.
Kmalu za tem so prepovedali pristop na Podbrdo, najprej vidcem, potem še ljudem. Policija je vse nadzirala in zavračala ljudi z mesta prikazovanj. Gospa pa se je vidcem prikazovala doma in vinogradih, kjer so se skrivali pred policijo. Tako se je vse odvijalo do 15. januarja 1982. Medtem je župnik usmerjal ljudi v cerkev, da bi molili rožni venec in bili pri sveti maši. Otroci pa so ob videnjih poslušali Marijina sporočila, opomine, spodbude itd.
Na praznik Marijinega vnebovzetja je Marija eni od vidkinj povedala, da morajo vsi čim več moliti in se postiti, da bi se ljudje spreobrnili. Velikokrat je rekla, naj ljudje ne čakajo na njeno znamenje temveč naj se čimprej spreobrnejo in vse kar Ona počne, denimo ozdravlja številne ljudi in tako naprej, pravi Vicka, vse to dela zato, da bi ljudi vodila k pomirjenju z Bogom. Ni se zamanj pojavil napis na nebu, ki ga je vse videlo: "MIR" Miru pa med ljudmi ni brez miru z Bogom. Toda Marija ni rekla samo tega, še koliko drugih opominov je dala nam vidcem in drugim ljudem.
Otroci pripovedujejo, da so v stiski Marijo zelo, zelo nadlegovali da naj pusti kakšno znamenje, da bi ljudje verjeli, da se resnično prikazuje. Najprej je izginjala ali pa je začela kaj moliti ali prepevati. Z besedami jim ni takoj obljubila pravijo otroci, temveč je hotela da so prestali nekaj preizkušenj. Ne mislite si, da smo z njo delali kar smo hoteli. Kar nekaj mesecev je minilo, da nam je prvič zagotovila, da bo res pustila znamenje. Takrat nam je odleglo. Si lahko mislite, kako so nas od vseh strani stiskali.Časopisi, pripovedovanja, vse vrste zapisov in zasliševanj. Vidno znamenje je eno od desetih skrivnosti, ki nam ga je razodela. Otroci vedo, kdaj se bo pojavilo in kakšno bo, vendar dodajajo: kdor bo s spreobrnjenjem čakal do znamenja - gorje mu! Mnogi bodo prišli, se mogoče znamenju poklonili, ne bodo pa verjeli. Bodite srečni, če niste med njimi. Nekaj podrobnosti pa je le razkrila. Povedala je, da bo Marija znamenje pustila na Podbrdu na kraju prvega prikazanja. Prišlo bo nenadoma in bo na zemlji in vsakdo ga bo lahko videl. Bo trajno in nihče ga ne bo mogel uničiti. Lokalne cerkvene oblasti v Mostarju so sd otrok zahtevale, da opišejo kakšno bo znamenje in kdaj pride, da to pismo pred njimi zapečatijo in ohranijo do pojava znamenja vendar otroci niso pristali na to. Vicka je dejala: "Nočem o tem nobene besede". Pozneje smo izvedeli, da morajo vidci o tem še molčati.
Prav v cerkvi, kjer so otroci vodili rožni venec je videl Gospo tudi župnik pater Jozo Zovko in takrat zapel:"Lepa si, lepa, roža Marija." Vsi v cerkvi so opazili, da je moral nekaj lepega doživeti. Kasneje je to potrdil, čeprav je prej dvomil o prikazovanjih. Od tega trenutka pa jih je branil z vso močjo.
Od 15. januarja 1982 dalje so imeli otroci videnja v "kapeli prikazovanj" v cerkvi na desni strani prezbiterija, nasproti zakristije. To je predlagal župnik in Gospa se je s tem strinjala. Od aprila 1985 so morali na ukaz mostarskega škofa (sedaj že pokojnega) mons. Pavla Žaniča zapustiti kapelo. Vidci so potem prihajali v sobico župnišča poleg cerkve. Celo na cerkveni kor so se morali za nekaj časa zateči in so tam sledila videnja. Gospa se je še naprej prikazovala kljub mnogim nevšečnostim in oviram. Ni se prikazala vedno ob istem času in kjer bi otroci hoteli. Tudi trajanje je bilo različno, od dveh minut do ene ure. Gospe niso videli le otroci, ampak se je prikazala tudi drugim osebam različne starosti, kulture in poklicev.

<< Nazaj