Sreča je dolga 54 centimetrov in težka 3360 gramov. Ime ji je Marija Sofija
in ko je v ponedeljek 13. januarja prijokala na svet je bila nedvomno najlepši
dar, ki sta ga kdajkoli dobila v roke zakonca Vicka in Mario Mijatović. Mala
deklica z dolgimi črnimi laski je prinesla v njihovo življenje veselje in neizmerno
srečo, ki so jo dneve in dneve delili s svojimi starši, sorodniki in prijatelji.
Vicka, najbolj znana med međugorskimi vidci se je tako prvič v devetintridesetem
letu starosti ovenčala z materinstvom, ki se je na njega pripravila z vsem srcem.
Zapestnici s številkama 168, ki jo zaradi prepoznavnosti nosita v bolnici obe
s hčerko bo v znak spomina na najlepši dan v življenju odnesla domov kot trajen
spomin.
Neizmerno sem srečna in hvaležna Bogu. Deklica je zdrava in to je najvažnejše.
Čeprav je bila nosečnost v mojih letih rizična, se je na koncu vse lepo izteklo.
Marija Sofija je prišla na svet s carskim rezom. Operacija je minila gladko
in jaz se po vsem izvrstno počutim.
Čeprav so termin poroda zdravniki predvideli za 14. januarja je Vicka po nasvetu
svoje ginekologinje prišla v bolnico dan prej.
"Brez vsake treme sem prišla v bolnico v ponedeljek. Zgodaj zjutraj me
je soprog Mario pripeljal na pregled k dr. Vajdani Tomić. Ker sem vsak mesec
redno prihajala na preglede sem vedela, da je vse v redu. Svetovala mi je, da
je najbolje, da se takoj namestim v ginekološko - porodniški oddelek in da se
pripravim na porod. Že ob devetih in petnajst minut sem bila v operacijski dvorani.
Doktorica Tomič je vodila poseg ob asistenci dr.Gorana Adžića in dr.Vedrana
Bjelanovića. Še enkrat se jim iz srca zahvaljujem za izvrstno opravljeno delo
in skrbi, kot tudi anesteziologinji dr.Mari Šimić in inštrumentarki Miri Ćeško.
Ob deseti uri in deset minut je bilo vsega konec. Sestra mi je rekla: "Rodila
ste krasno deklico, težko 3360 gramov in dolgo 54 centimetrov. Vse je v redu
in lahko se sprostite." V tem trenutku je bilo moje srce prepolno zadovoljstva
in neskončne sreče. Biti mati je eden izmed najlepših božjih darov, ki ga ženska
more dobiti - pripoveduje zadovoljna Vicka, ki ji v bolnišnico prihajajo čestitke
iz vseh strani sveta. Toda najlepšo čestitko je vsekakor dobila od moža Marija,
ki je veselo novico dočakal v bolnišničnem hodniku. "Rojstvo hčerke je
najlepši trenutek v mojem življenju. Hvala Bogu deklica je zdrava in to je največja
nagrada. Vicka je porod herojsko prestala in zato sem ponosen nanjo. Kaj je
lepšega, kot videti jo, kako srečna in z nasmeškom drži našega otroka v naročju.
Ker smo vnaprej vedeli, da bomo dobili hčerkico, smo se odločili da jo poimenujemo
Marija Sofija, ker se moja mama imenuje Sofija. Njej na čast smo to naredili.
Na domu družine Ivanković v Bijakovičih je bilo tega dne zelo veselo. Vickina
starša Zlata in Pero sta veselo novico o rojstvu vnukinje pričakala z velikim
navdušenjem.Čeprav sta že pred dvajsetimi leti prvič postala stara starša je
Vickino materinstvo nekaj najlepšega, kar sta doživela v zadnjem času. Po zaslugi
molitev so njihove želje uslišane. V Bijakoviče je prispela vest: "Vicka
in deklica sta žive in zdrave!"
Imam še štiri sestre in tri brate. Glede na to, da so tri sestre in en brat
že poročeni, se lahko pohvalim, da imam mnogo nečakov. Otroci so veselje in
zaslužijo rasti v sreči in ljubezni. Marijovi mami Sofiji in očetu Anti je naša
hčerkica druga vnukinja. Pri nas doma v Krehin Gracu bo Marija Sofija kaj hitro
postala razvajena. Že sedaj neha jokati kakor hitro jo vzamem v naročje. Hranim
jo trikrat na dan in vsak trenutek izkoristim, da sem v njeni bližini - prizna
mama Vicka, ko ji hiti pokrivati male rokice z dekico, da se nebi prehladila.
Božični in novoletni prazniki so za Vicko, ki je bila v visokem stadiju nosečnosti
minili v pričakovanju rojstva.
V decembru sta nakupila vse kar je bilo potrebno za rojstvo. Božič sem pričakala
v miru najinega doma. Srečanja z međugorskimi romarji so že v sedmem mesecu
postala bolj poredka. Moje sestre so mi veliko pripomogle pri nakupih za novorojenko.
Ker imajo izkušnje z majhnimi otroci sem njihove nasvete pozorno poslušala in
usrkavala. Na Vickino željo je bila vsa oprema v pastelnih barvah med katerimi
je prevladovala roza.
Držaje nežno hčerkico v naročju se je spomnila svojega obiska v Afriki, ko je
na srečanjih pričevala tamkajšnjim ljudem o Marijinih prikazovanjih, ki trajajo
že polnih 22 let. Vse to kar poskušamo danes našim otrokom privoščiti ni toliko
važno. To pomeni, da se sreča ne meri v materialnih dobrinah. Ljubezen, ki jo
dajemo otrokom je najvažnejša. Kaj je lepšega kot videti otroka, ki je srečen
in nasmejan. Najlepše otroške nasmeške sem videla v centralni Afriki. Deklice
in dečki se igrajo v prahu in nimajo kakšnih posebnih igrač. Vseeno kamorkoli
sem se obrnila so se kljub veliki revščini otroci smejali. To pomeni, da so
odrasli v ljubezni in da so zaradi tega bili srečni, čeprav so spali v kolibah
brez vode in elektrike kot tudi brez rednih obrokov hrane - se spominja Vicka
svojih potovanj po Afriki s pokojnim fra. Slavkom Barbarićem.
Mario, Vickin soprog je leto dni po poroki spet imel razlog za praznovanje.
S prijatelji in sorodniki je praznoval rojstvo svojega prvega otroka. Kakor
njegova soproga tudi on obožuje otroke. Prilagodljiv in pripravljen na igro
je vedno dobrodošel v otroški družbi. Vicka in Mario sta se spoznala pred tremi
leti v Majčinem selu (naselju za zapuščene otroke, kjer je Mario delal). Kmalu
za tem je sledilo še nekaj skupnih srečanj na katerih sta se Vicka in Mario
spoprijateljila. Kmalu za tem je med njima vzklila ljubezen. V medsebojni podpori
in obojestranskem razumevanju sta nadaljevala s svojim delom. Vicka je imela
v Bijakovičih srečanja z međugorskimi romarji, Marijo pa je skrbel za zapuščene
otroke, ki so našli svoj dom v Majčinem selu. Pred enim letom sta v januarju
svoje prijateljstvo okronala s svetim zakonom. Tudi po poroki se v Vickinem
vsakdanjem življenju ni ničesar bistvenega spremenilo. Marijina prikazovanja
so se nadaljevala in sporočila miru, ki jih Božja Mati daje je neumorno prenašala
vernikom, ki so prišli iskat uteho in upanje v Međugorje. Življenje v dvoje
je mnogo lepše. Tega se zavedava Mario in jaz. Vsako jutro začenjava z molitvijo.
Resnično se počutim srečno in polno zadovoljstva in upam, da bom kmalu, čim
mi to dopusti Marija Sofija nadaljevala s tistim, kar Gospa od mene želi. Mnogi
ljudje mislijo, da smo mi vidci drugačni ljudje. Nam je Mati Božja dala milost,
da jo vidimo in se z njo pogovarjamo - pripoveduje Vicka ena od treh vidkinj,
ki se jim Gospa prikazuje vsakodnevno, kot tudi tistega dne, ko je rodila Marijo
Sofijo.
Po poroki ta soproga Mijatović odšla na poročno potovanje v Rim in Vatikan,
katerega sta jima omogočila prijatelja iz Floride Sandy in Mike Tobby.
Srečanja na avdienci, ki je bila prirejena za dvajset parov iz celega sveta
se bosta Vicka in Mario spominjala celo življenje. Blagoslov, ki jima ga je
podelil papež je bil za njiju veličasten dogodek in še dodaten motiv, da še
bolj odločno zakorakata na skupno pot ne oziraje se na vse zapreke, ki ju čakajo
v življenju.
Gospa se mi prikaže vedno ob istem času ne oziraje se, kje se nahajam. Z molitvijo
rožnega venca se pripravljam na vsako najino srečanje. Enostavno se mi prikaže
med molitvijo. Preplavi me blažen občutek. Do Gospe sem zelo odprta. Pogovarjam
se o vseh stvareh, včasih pa samo poslušam kar mi naroča.Največkrat se pogovarjava
o molitvi za bolnike, o ljudeh ki so klonili in vpijejo na pomoč. Nebeška Mati
nam priporoča, da obnavljamo njena sporočila in da molimo, ker je sedaj čas
velikih milosti.Potem skupaj moliva - govori Vicka kateri je Kraljica Miru do
sedaj dala devet skrivnosti. Od Gospe pričakuje še eno skrivnost, ne ve pa,
kdaj ji jo bo zaupala. Z ostalimi vidci jo veže pristno prijateljstvo in to
priča tudi skupna odločitev, da sta izbrala za krstne botre Mariji Sofiji vidca
Jakova Čolo in njegovo soprogo Analiso.
Doma Vicka skrbno hrani tri zvezke v katerih je zapisovala Gospejine besede
tekom prikazovanj. Ona to imenuje Marijin življenjepis, ker ji je Gospa razlagala
svoje življenje od rojstva do vnebovzetja. Kakor hitro ji bo Gospa dovolila,
da lahko to pisanje razodene vsem ljudem dobre volje, bo Vicka to združila v
eno knjigo in javno objavila. Medtem se bo posvetila družini čakajoč prve korake
in prve besede svoje hčerkice. Takoj, ko se bo deklica privadila na njeno odsotnost,
se bo ponovno vrnila k svojem poslanstvu in romarjem, ki so pripravljeni priti
iz najbolj oddaljenih krajev sveta v Međugorje, da bi poslušali Marijina sporočila
Miru.
Po članku iz revije Arena 23.1.2003 prevedel in uredil Kornelij Vidmar
<< Nazaj