Kako moliti rožni venec?

Rožni venec ali molek Izvor besede rožni venec je precej negotov. Nekateri so mnenja, da izhaja iz sanskrta "japamala", kar pomeni latin­sko corona. Ta pa pomeni tako zbirko oziroma venec rož kakor tudi zbirko molitev. Tako naj bi corona pomenila splošno vsako molitev, pri kateri se ponavljajo določeni molitveni obrazci in se to ponavljanje šteje na jagode (kamenčke), nabrane na vrvici. Zato corona (venec) večkrat po­meni tudi molek, to je jagode, nabrane na vrvici in štetje mo­litev. Zaradi tega imenujemo naš rožni venec tudi molek. Na­čin moIitve s ponavljanjem istih kratkih molitvenih obrazcev ali vzklikov je obče človeški in ga zato ne poznamo samo v krščan­stvu, temveč tudi v nekrščanskih verstvih (hinduizem, muslimanstvo). Nikakor ne gre zgolj za zunanje ponavljanje, temveč za globoko osebno doživljanje in poglab­Ijanje ob določenem besedilu. To naj se dotakne človekovega srca in prepoji mišljenje. Vrvico z jagodami (molek) za štetje mo­litev so najprej uporabljali puš­čavniki na Vzhodu, od tam pa je prišla ta navada tudi na Zahod. Širitev rožnega venca Dominikanci so že od 13. sto­letja dalje imeli rožni venec za dediščino svojega reda in so z ve­liko vnemo razširjali to molitev. Priporočali so jo in razlagali lju­dem njeno bogato vsebino v pri­digah, duhovnih vajah, ljudskih misijonih. Povsod, kamor so pri­šli, so ustanavljali bratovščine svetega rožnega venca. V Kölnu je bila ustanovljena taka bra­tovščina že leta 1475. Papež Pij V je organiziranje bratovščin rožnega venca poveril domini­kancem. Res je bila kmalu skoraj vsa katoliška Evropa prepreže­na s temi bratovščinami. V Ljub­ljani je bila bratovščina rožnega venca vsaj že v 17. stoletju. Te bra­tovščine so bile prave šole krš­čanskega življenja, kjer so verni­ki dobivali zelo dobro duhovno in sploh krščansko vzgojo. Molitev rožnega venca se je širila po zmagi kristjanov nad Turki pri Lepantu 1571, saj so to zmago pripisovali molitvi rož­nega venca. Na dan odločilne bitke (7. oktobra 1571) so se zbrale bratovščine rožnega ven­ca in goreče molile to molitev. V spomin na to zmago imamo v bogoslužju god Rožnovenske Matere Božje (7. oktobra). Poz­nejši papeži, zlasti Leon XIII, ki je napisal kar 16 okrožnic o rož­nem vencu, so to molitev pospe­ševali. K širjenju te molitve so prispevala tudi prikazovanja v Lurdu, Fatimi  in danes v Međugorju ter stiske krš­čanskega ljudstva. Med novejšimi cerkvenimi dokumenti o rožnem vencu je treba omeniti Apostolsko spod­budo Pavla VI. O Marijinem češčenju. In to ne samo zato, ker papež opozarja na evangeljski značaj rožnega venca in njegovo povezavo z liturgično molitvijo, temveč tudi zato, ker kaže, kako se nekatere pobožnosti navdi­hujejo ob rožnem vencu. "V no­vejšem času so se izoblikovale nekatere nove pobožnosti, ki so dobile navdih iz rožnega venca. Med njimi bi radi omenili in pri­poročili tiste, ki v običajno be­sedno bogoslužje vnašajo neka­tere sestavine rožnega venca Blažene Device Marije, kot so premišljevanje skrivnosti in lita­nijsko ponavljanje zdravamarij. Te skrivnosti dobijo na ta način močnejšo osvetlitev, saj so vklju­čene v branje Svetega pisma in v homiletično razlago, obdane s trenutki tišine in poživljene s petjem. Veseli smo, ko vidimo, kako so te vaje mladinskim zdru­ženjem pomagale, da v obilnejši meri zajemajo iz bogastva rož­nega venca in ta način molitve znova bolj cenijo"

<< Nazaj