Začetek prikazovanj
Medjugorje je le ena od vasi zahodnohercegovske občine Čitluk. Kot največje od petih zaselkov, ki sestavljajo župnijo ( Međugorje, Bijakovići, Vionica in Šurmanci) je dalo ime prostrani rimskokatoliški župniji. Ime Medjugorje je slovanskega porekla in pomeni kraj "med gorami". Razprostira se na nadmorski višini 200 metrov . Zanj je značilna blaga sredozemska klima , ki daje idealne pogoje za rast vinske trte, tobaka in sadja.  

Medjugorska župnija je bila ustanovljana 1892 leta. Njen farni zavetnik je sv. Jakob starejši, ki je zaščitnik romarjev. Pet let kasneje je bila dograjena stara župnijska cerkev sv. Jakoba v Medjugorju. Za tiste čase je bila dovolj velika in lepa. Ker pa je bila postavljena na trhlih tleh je kaj hitro začela pokati in se pogrezati. Takoj po prvi svetovni vojni so začeli načrtovati novo cerkev, ki je bila dokončana in posvečena 19. januarja 1969 leta. Sredstva za njo so zbrali domačini, ki so v veliki večini služili svoj kruh kot sezonski delavci v zvezni republiki Nemčiji. Neka anekdota pravi, da so vaščani med seboj tekmovali, kdo bo prispeval več za čim večjo in lepšo cerkev. V tej svoji vnemi so zgradili mogočno svetišče, ki je bilo preveliko za njihove potrebe. Niso mogli slutiti, da ima Bog prav s to župnijo posebne namene. Štiriindvajsetega junija na praznik sv. Janeza krstnika leta gospodovega 1981 pa se je v tej mali hercegovski vasici zgodilo nekaj, kar lahko primerjamo z močnim vulkanskim izbruhom.  

Na hribu imenovanem Crnica, ki je nekaj sto metrov oddaljen od zaselka Bijakoviči se je tistega vročega junijskega popoldneva okoli osemnajste ure pojavila mlada žena z detetom v naročju. Zagledali sta jo dve deklici - pastirici, ki sta pasli ovce. To sta bili Mirjana Dragičević in Ivanka Ivanković. Ob spoznanju, da ta mlada žena ni bila videti človeško bitje, sta se silno prestrašili in pobegnili nazaj proti vasi. Kasneje sta se v spremstvu še nekaterih pastirjev vrnili nazaj na isto mesto in jo zopet zagledali. Mlada gospa nepopisne lepote pa jih je z roko vabila naj se ji približajo. Nihče si ne more predstavljati, kaj so v tistih trenutkih čutila srca mladih pastirjev. Njihove otroške duše so občutile navzočnost nadnaravnega. 

Tistega dne se je nebo na viden način dotaknilo naše grešne zemlje. Medjugorje je po svojih dogodkih in sporočilih edinstven primer v sodobnem svetu. Iz vseh celin in držav zemeljske oble ga je do sedaj obiskalo preko dvajset miljonov romarjev, ki so na tem mestu ponovno našli mir in povezanost z Bogom, ki je v svojem neskončnem usmiljenju poslal na svet rešilno sidro svojo mater Devico Marijo in to zadnjikrat v tem obdobju človeške zgodovine, kot je kasneje sama izjavila. Mlada žena se je pastirjem predstavila v čisti hrvaščini. Rekla je: "Jaz sem Kraljica Miru!" Od tistega dne pastirje imenuje "moji angeli" in jim vsak dan prinaša nebeška sporočila, ki jih oni prenašajo celemu svetu. Gospa nas v Medjugorju ne uči neke nove vere. Želi nas kot dobra mati vrniti na pravo pot iz katere smo zabredli zaradi naše prevzetnosti, domišljavosti in nepriznavanja Boga. Poziva nas na pot, ki vodi k Bogu, čeprav je težka, trnjeva in zahteva od nas veliko odpovedovanja. Vidcem je povedala, da toči svoje krvave solze za vsakim človeškim otrokom, ki si je ali si bo s svojim Boga nevrednim grešnim življenjem zaslužil večno pogubljenje. Ona je naša mati in želi, da se vsi spreobrnemo. Zato že toliko let redno prihaja na našo zemljo in nas poziva na mir, molitev, post , pokoro in spreobrnjenje
 
  << Nazaj