POGOVOR Z IVANOM DRAGIČEVIČEM
Ivana poznamo že od vsega začetka. Poznali smo ga kot plašnega fanta, ki je raje nekaj besed. Ko pa je začel hoditi v Marijino šolo, ga je Ona oblikovala po svoje. revije “Medjugorje”, je dal ta “Trudim se, da bi bil boljši.” Iz tega intervjuja, iz Ivanovega pogovora z R.Lavrentinom in iz našega intervjuja z njim, je nastal naslednji sestavek.
Kakor Mirjana, tako tudi Ivan poudarja, kako veliko moramo moliti za neverne, Pravi tudi to:
Težko je razumeti s kakšno fantastično veličino ljubezni nam Gospa daje sporočila.
Od vsega začetka se je predstavila kot Kraljica miru in nam je rekla: “Moj Sin me pošilja, da vam pomagam. Potrebno je narediti mir med Bogom in človekom in tudi mir med ljudmi. Svet je v veliki nevarnosti, da uniči samega sebe. Moj Sin me pošilja, da vam pokažem pot rešitve. Toda on ne more uresničiti miru brez vas.”
Gospa ne prihaja samo zaradi nas Hrvatov, ampak za ljudi vseh ras in ver, ki prihajajo sem, da ponesejo v svet njena sporočila. Velik znak teh prikazovanj je začetek globoke duhovne spremembe sveta. Mnogi ljudje se namreč začnejo spreminjati, ko se zavedo svoje majhnosti in bede. Po svojih najboljših močeh skušajo potem delovati za mir.
Po dvanajstih letih odkar hodim v Gospejino šolo, si rečem vsak dan: “Še se lahko spreobračaš!” Ni lahko utirati poti vrednotam, ki jih je svet zavrgel. Vendar je to v naših rokah.
Važno je še: ne zapostavljajmo osebne molitve in se ne zanašajmo na molitve Cerkve, ker to upočasnjuje duhovni napredek.
Odkar je vojna, sem precej hodil po svetu. Bil sem skupaj z raznimi ljudmi, s prijatelji, z verniki. Enostavno bi rekel temu: sem v poslanstvu miru. To pa je: prinašati ljudem Gospejina sporočila in skupaj s temi ljudmi moliti. To je najvažnejša in najbolj nujna potreba časa, v katerem ta svet živi. Rad bi ljudem približal to, k čemur nas Gospa vabi. Zato se z njimi pogovarjam, da bi dojeli, kako sporočila živeti, kako jih vnesti v njihove družine in v vsakdanje življenje. To ne velja samo za sporočila miru, ampak tudi za vsa druga, s katerimi nas vabi Gospa, da bi lahko zaslutili novo življenje, novo pot; da bi na tej poti lažje živeli, da bi bilo
naše življenje srečnejše in enostavnejše. Da bi v življenju našli sami sebe. Največji znak Medjugorja v vseh letih je ravno globoka duhovna obnova človeštva in sveta. Največji znak zato, ker so ljudje v svojem življenju našli Boga in ga
spoznali. Da so se vrnili k spovedi, da so obnovili vero. Vse to lahko govorim, ker se vsak dan srečujem z ljudmi in poslušam njihova doživljanja, ki jih potem vnašajo v svoje družine. Veliko govorimo o telesnih
ozdravljenjih, toda največje ozdravljenje je duhovno. Tisti ljudje, ki so se odprli božjemu duhu, jih bo Sv. Duh razsvetlil in prenovil. Usposobil jih bo, da bodo sprejeli tudi križ in bodo zato težave lažje nosili. Da bodo našli v tem križu veselje, nov smisel življenja, novo pot. Milosti, ki jih dajeta Bog in božja Mati so veliki in bogati darovi.
Mi sami dobro vemo, kaj je trpljenje. Toda vse kar se dogaja, lahko izrazim s kratkim stavkom: to je boj med dobrim in zlim, med Bogom in satanom. Božja Mati nas uči in vabi, da moramo stopiti na glavo kači, na glavo satanu in zavladalo bo njeno brezmadežno Srce.
Gospa pravi, da se z molitvijo in postom lahko odstranijo vojne. Zakaj ji ne bi verjeli ? Zakaj bi o tem samo govorili, pa ne uresničevali ? Od samega govorjenja nimamo ničesar. Vedno je važno, da izvršimo tisto, k čemur smo povabljeni.
Bil sem prvi, ki sem dobil sporočilo: “Postite se ob kruhu in vodi.” V začetku je bilo to zame zelo težko. Bila je neprestana borba. Sedaj pa že zmorem. To mi očiščuje in krepi mojo vero. Vendar post ni samo pri hrani. Se mnogo drugih stvari je, ki se jim lažje ali težje odrekamo in so nam dane kot sredstvo za dosego istega namena, to je posta. V dneh, ko se postim, prav lahko tudi opravljam vsa dela. Tudi poljska.
Mi dostikrat sprašujemo npr. kdaj se bo spreobrnila Rusija. Toda spraševati moramo sebe, kdaj se bomo mi spreobrnili. Kdaj bomo mi postali boljši. Gospejina želja je namreč ta, da se mi odločimo biti boljši; da se odločimo, da se bomo mi trudili izpolnjevati naloge, ki nam jih ona daje. Izpolniti to nalogo pa se pravi, sprejeti evangelij in po njem živeti. Marijina sporočila so sporočila evangelija: mir, spreobračanje, molitev, pokora, ljubezen. Rad bi poudaril, da je važno sprejeti Marijina sporočila, ker so to sporočila evangelija.
Ko so se ta prikazovanja začela, sem bil star šestnajst let. Kar nisem mogel verjeti, da je vse to res. Sploh pa se nisem zavedal, kakšna milost je to, kakšno darilo. Potem mi je počasi prihajalo do zavesti, kaj mi je dano. Vsa ta leta od šestnajstega do sedemindvajsetega, kolikor sem star sedaj, je bil proces spreminjanja, v katerem sem se moral sam odločiti za Boga. Tako je kot pri jabolku, ki zori od cveta do sadeža. Da se ne izsušijo veje drevesa, mora drevo črpati hrano. Tudi človek se mora hraniti z duhovno hrano, da postaja zrelejši, da dobiva moč s katero bo rastel in prinašal vedno nove sadove. To je proces, ki se ne more zgoditi v enem ali dveh letih.
Pravijo, da človek spoznava Boga preko molitve. Tudi meni je molitev največ pomagala. Prav preko nje sem srečal živega Boga. Vzpostavil sem stik z njim. Če se z Bogom pogovarjaš, se moraš odločiti za molitev. To je zelo važno. Takole bi primerjal: če bi nekdo rad govoril po telefonu, se mora najprej odločiti, da dvigne slušalko. Ko je to naredil, se mora oglasiti signal. Šele potem lahko izbira številko. Odločitev pri nas je torej: rad bi molil in se srečal z Bogom. Tu je sedaj potrebna še zveza, kot pri telefonu, ko smo izbrali številko. Prva številka, ki jo zavrtim pri “božjem telefonu” pomeni oprostiti samemu sebi, izročiti Bogu vse svoje življenje, to je vse grehe, vse slabo, ki te muči in stiska zato, da ne bi imel kakršnihkoli zadržkov, ki bi oteževali pogovor z Bogom.
Vsi ti težki dogodki, ki se nikakor ne končajo – kaj praviš na to?
Marija ne prihaja zato, da bi kogarkoli na svetu strašila. Prihaja zato, da bi pomagala. Toda nekaj moramo povedati: že v začetku je Gospa govorila o tem, kar človeštvu najbolj grozi. To je samouničenje. To se sedaj že dogaja na več načinov: z vojnami, mamili, alkoholom, nemoralnim življenjem itd. Človek mora sam spoznati dejstva in vsakemu je na prosto voljo dano, da vidi ali ne vidi posledic.
Potreba današnjega sveta, da obnovi družinsko molitev je velika. V svetu je mnogo molitvenih skupin. To je dobro. Najvažnejše pa so molitvene skupine v lastni družini. To je osnova za poznejše zdrave ljudi, za poznejši zdrav svet. Danes vidimo, da so starši in otroci postavili na mesto Boga razne malike. Ti pa prav hitro preminejo. In otroci, pa tudi starši ostanejo sami… Pot v nepravo smer je nato zelo široka in ravna.
Ivan, ti veliko in rad moliš rožni venec. Kaj bi rekel nam, da bi ga tudi mi veliko in radi molili?
Moli ga brez naglice. Nameni ga za katero izmed tolikih potreb. Sicer pa poslušaj, kaj svetuje Gospa. Dostikrat prosi, da molimo po njenem namenu ali njenih namenih. Ob molitvi rožnega venca tudi premišljujemo določene odlomke iz sv.pisma.
Če pravilno molimo, smo po končani molitvi polni moči, veselja in spočiti.
Kako bi mladim pomagali, da bi vzljubili svetlobo križa ?
Zelo res je, da govoriti danes o mladini v svetu na splošno ni lahko, kajti mladi hodijo skozi najtežje krize. Pa ne samo mladi, tudi cele družine. Kako jim pomagati ? Tisto, k čemur nas sama Gospa kliče, je, da se vrne molitev v naše družine. Da vsaka naša družina postane molitvena skupina, kot sem že rekel, kjer molijo tako, da bo ta molitev osnova, na kateri bo lahko gradila zdrava družina. Poleg same molitve je še dosti drugih stvari, ki jih moramo vgraditi v mladega človeka. To je posebno čas, svoj čas, ki ga moramo dati otrokom. V tem je prava in bistvena starševska ljubezen.
Rekel sem že, da je treba z njimi skupaj moliti, se z njimi v družini veliko pogovarjati. Nemogoče je začeti vzgajati otroka pri petindvajsetih letih. To se mora delati že od malih nog. Vzgoja je proces. Ne moremo otroku pri treh letih reči: Pojdi, bomo molili rožni venec. Takrat je še premajhen in zmore le npr. en Očenaš in Zdravamarijo. S petimi ali šestimi leti pa že lahko zmoli sedem Očenašev, če smo mu prav predočili božjo ljubezen. Šele pozneje, ko se je že naučil moliti, lahko zmoli cel rožni venec. To je razvoj, v katerem sodeljujejo tako starši kot otroci, ki gradijo ljubezen, enotnost in skupnost družine, da se otrok zave, kam spada.
Žal je danes najvažnejše to, da bi starši sami med seboj ustvarili edinost. Vsak dan lahko vidimo, koliko je nesporazumov med očetom in materjo. Ob tem pa se moramo zavedati tega tisto, kar delajo starši, otroci spremljajo in doživljajo. In tako otroci potem tudi delajo. Zato gotovo velja: kakršni starši, taki otroci in kakršni otroci, takšni starši. Zato je tako važno, da se sama družina usmeri v tisto, k čemur kliče Bog. To je, da sprejme evangelij in ga živi.
Kaj bi priporočil mladim, ko iščejo smisel življenja?
Nekako sem na to že v začetku odgovoril. Smisel življenja je iskanje Boga. Najprej v družini. Danes vidimo, kako molitev iz družin počasi izginja ali pa je sploh ni več. Kakor hitro pa molitev v družini izgine, izgine tudi pot proti Bogu.
Danes ni več dovolj duhovnikov; ni poklicev. Zakaj? Ker ni molitve ! V
družinski molitvi ustvarja Bog pogoje, da otrok sliši Njegov klic, ko ga vabi na
to pot. Tu je bistvo. Bog ne more poklicati mladih ljudi, ker jih nima kdaj, če ni
molitve. To moramo razumeti, to moramo dojeti.
Kaj je za tebe srečanje z Gospo?
Vsako srečanje z Gospo je zame vedno novo srečanje, novo doživetje, vedno veliko veselje! Vedno, ko pričakujem to srečanje in ko se ta čas približuje, ga nestrpno čakam. Saj je to tako lepo srečanje, tako bogato po vsebini, tako prepojeno s toplino, svetlobo in močjo. Ob vsakem srečanju se z Gospo pogovarjam. Vedno nas vzgaja in poučuje. To je šola, v kateri se stalno učimo. In Gospa nas rada uči, kot bi rada učila vsakogar. Saj tudi sporočila daje za vsakogar. Nekateri pravijo, da se sporočila ponavljajo. Za mene so vedno nova in enkratna. Treba je le manj klepetati in več delati. Gospa ponovi samo tisto, česar nismo storili, pa bi morali.
Ivan v Ljubljani
Če bodo vsakodnevna prikazovanja nekega dne prenehala kako boš ? Ali boš lahko še naprej govoril ljudem o tvojih izkušnjah?
Prav gotovo. Lahko rečem, da sem v teh letih veliko dobil, kar bom lahko dajal drugim, tudi če se bodo prikazovanja končala. Samo veliko praznino bom občutil tisti čas, dvajset minut pred šesto oziroma sedmo uro poleti, ko imamo srečanje z Gospo. Ta čas bo ostal v mojem srcu globoko vtisnjen. Ko bo prišla ta ura, bom vedno mislil: “Prej si imel ob tem času srečanje z božjo Materjo.” To bo vedno v mojih mislih. Vendar se tega ne bojim. Gospa bo našla prave besede, s katerimi nas bo tolažila in nam dajala novo moč, da bomo tudi po končanih prikazovanjih izpolnjevali v življenju to, kar ona želi.
Ivan, ali ti Gospa v prikazovanjih daje tudi kakšna sporočila za nas ali samo za tebe, da jih nekako živiš zaradi nas ?
So sporočila za ves svet. Ta so 25. vsak mesec. Poleg tega pa so še sporočila za nas, ki so čisto osebna.
Ali si ti kdaj pomislil, da bi morali mi vsi videvati Gospo ? Ali bi nam ne bilo potem lažje verovati?
Poslušaj: jaz se še danes sprašujem najprej to, zakaj ravno jaz. In skozi vseh teh dvanajst let in več se sprašujem, zakaj se Gospa ne prikazuje vsemu svetu. Potem bi res vsi vedeli in vsi verovali. Poleg tega glavnega pa bi imel še jaz zase dva razloga. Najprej meni ne bi bilo treba govoriti vam, pa še zase bi imel mnogo več časa. To zadnje sem povedal bolj za šalo. Sicer se pa v to ne poglabljam.
Vem le to, da sem samo instrument, preko katerega Gospa sporoča, po katerem ona govori. Veste, mnogo je poklicanih, pa malo izvoljenih. Jaz pa sem torej tu, kocka je padla, sprejel sem jo in poskušam to, kar Gospa želi izvrševati. Za vse pa smo vsi odgovorni. Ne samo mi. Mi smo le tisti, ki prenašamo Gospejina sporočila svetu, toda danes odgovarjamo vsi. Za mene so ta srečanja privilegij, vem. In tudi veselje je to za mene. Vendar je še druga stran medalje; velika odgovornost pred Bogom in pred ljudmi.
Mislim, da si tudi ti videl nebesa. Kako se pride do njih?
Pri tem vprašanju se ni potrebno mnogo zadrževati. Tudi ne dosti filozofirati, kajti to je zelo enostavno. Bog nam toliko in tako enostavno govori, da zaradi tega lažje dojemamo, lažje sprejemamo, lažje živimo. Pot v nebesa je pot evangelija. Brati evangelij, sprejeti evangelij, živeti evangelij. Izvrševati tiste zapovedi, h katerim nas Cerkev sama kliče. To je pot za raj.
Mi pa se za raj moramo sami odločiti: delati dobro, delovati v dobrem, delovati za mir. Ne moremo govoriti o miru, istočasno pa ga ne živeti. Ne morem govoriti o dobrem, pa ne delati dobrega. Z vsem svojim bitjem se moramo odločiti za Boga. To je pot, ki nas zanesljivo vodi v nebesa.
Kakšno sporočilo bi dal onim, ki nihajo med božjim in zemeljskim ?
Zelo enostavno. To življenje je prehodno in tako hitro mine. Zato moramo tudi mi sami moliti za vse te ljudi. Gospa nas vabi, da molimo v ta namen. Enostavno rečem, da je danes svet zastrupljen z materializmom, z vsem posvetnim. Kje pa so pustili Boga ? Postavili so ga v drug prostor. Mi pa moramo samo moliti v ta namen, kot nas vabi Gospa. To mora biti naša odločitev in naloga vseh nas, da se izpolnijo Gospejini načrti v dobro vsem nam in današnjemu svetu. Zares moramo pomagati Njej, da se vse to lahko zgodi.
Ali kaj razmišljaš o prihodnosti?
Zelo sem zaposlen z molitvjo za mlade. Spremljam molitveno skupino, ki mi je pri srcu. Rad bi čim bolj razširil Marijina sporočila tu in po svetu. Izvršiti moram mojo nalogo tako, kot Gospa od mene želi. In njene želje bi rad popolnoma izpolnil. Potrudil se bom. Hočem se potruditi. To je moja želja.
Hvala, Ivan, za čas, ki si nam ga posvetil, hvala za tvoj zgled. Predvsem pa hvala za molitve za naše mlade.
“Bogu hvala!” je odgovoril Ivan po njihovi stari, krajevni navadi.
Mir – Odmev Međugorja
12-1993