fra Petar Ljubičič
KLIC KRALJICE MIRU
Marijina prikazovanja v župniji Medjugorje, ki trajajo že enajst let in sedem mesecev, so velik dar neba, ne samo župljanom medjugorske župnije, ne samo Hrvatom, ampak so dar vsemu svetu. To je velika in neponovljiva milost za vse ljudi, kajti nikoli in nikjer v vsej zgodovini človeškega rodu ni bilo prikazovanj na tak način in tudi niso tako dolgo trajala.
Ali ni tudi to silno jamstvo in dokaz velike, neizmerne ljubezni dobrega Boga in naše Matere do današnjega človeštva? Ali ne bi bila prava in neprecenljiva škoda za vse nas, če bi bili gluhi za ta nujni klic neba in Matere, če ne bi poslušali in skušali ubogati tistega, kar želi od nas.
Sveti oče Janez Pavel II – Marijin papež – je navdihnjen s Sv. Duhom razglasil na Binkošti leto 1987 za Marijino leto. 26. julija 1987 je v Castelgandolfu govoril o fatimskem sporočilu. Pripomnil je, da Cerkev slavi sedemdeseto obletnico fatimskih prikazovanj. Rekel je, da je Cerkev sprejela fatimsko sporočilo v glavnem zato, ker je ugotovila, da je to sporočilo v skladu z evangelijem. Bistvo fatimskega sporočila je klic k spreobračanju in molitvi. To pa je ravno najbolj goreč Kristusov klic v evangeliju. Marija, naša nebeška Mati, pravi papež dalje, je prišla, da nam zgane zavest, nas razsvetli o pravem smislu življenja, spodbudi k spreobračanju in duhovnemu žaru, prižge v naših srcih ljubezen do Boga in bližnjega. Marija nam je prišla pomagat kajti, žal, mnogi ne sprejmejo klica Sina božjega k vrnitvi y dom. Iz fatimskega svetišča nadaljuje Sv. oče Marija tudi danes ponavlja svoj nujni klic spreobrnjenja k resnici in milosti za zakramentalno Življenje, zlasti glede zakramenta sprave in evharistije, za pobožnost k njenemu brezmadežnemu Srcu v duhu premagovanja in žrtev. Očetov do –
Poslušajmo Marijin glas; naj ga posluša cela Cerkev, naj ga posluša celotno človeštvo, kajti Marija želi samo večno rešitev ljudi in narodov, po namenu božje Previdnosti. (prim. Glas koncila, 09.08.1987, str.32 (687)).
Gospa je prišla v Bijakoviče, v Medjugorsko župnijo in se predstavila kot Kraljica Miru. V samem začetku je rekla: Mir, mir, mir! Mir mora zavladati med človekom in Bogom! Mir mora zavladati med ljudmi !”
Ali nam je danes kaj bolj potrebno kot mir? Lahko imamo vse, kar si človekovo srce zaželi, toda če nimamo miru, nimamo pravzaprav ničesar. Marija je jasno povedala, da nam pravi, resnični mir lahko da samo Kristus. On je naš MIR.
Da bi imeli mir, po katerem hrepenimo, nam je Marija svetovala, da čim močneje verujemo v Boga. Brez močne, dejavne vere ni mogoče najti miru. Vera je božji dar, ki nam omogoča, da vse svoje bitje darujemo Bogu, v njem vse upamo in živimo zanj… Vera je dejanje našega celotnega predanja in popolnega zaupanja v Boga. Gospa želi, da bi bilo vse naše življenje prežeto s tem svetim dejanjem vere.
Resnične in žive vere pa ni brez vsakdanjega spreobračanja, h kateremu Gospa nenehno vabi. Spreobračanje je milost. Spreobrniti se pomeni vedno iskati Boga, se znati pred njim ponižati, priznati svoje slabosti, grehe in se zanje kesati. Spreobrniti pomeni vračati se k Bogu tako, da se odreka grehu, satanu in svojim grešnim željam. To pomeni spremeniti sebe, svojo pot, svoje obnašanje, svoje življenje…
Da bi bilo naše spreobrnjenje temeljito, korenito in stalno, je treba moliti. Preko 500-krat je Gospa do sedaj ponovila svoj klic k molitvi. Molitev je srce in duša naše vere, spreobračanja in miru. Molitev je tudi božji dar, v katerem človek hrepeni, da bo z Bogom, da se z njim pogovarja, da se z njim zedini. Molitev je dihanje naše duše. Gospa pravi: ” Zavedajte se, ljubljeni moji, da sem jaz vaša mati in da sem prišla na zemljo zato, da vas učim poslušati iz ljubezni, moliti iz ljubezni, …”
Med molitvijo, v tem veselem zedinjenju z Bogom, ga najbolj ljubimo in najbolj doživljamo božjo ljubezen. Zato spet pravi Gospa: ” Tudi danes vas spet vabim k molitvi. Naj vam bo molitev življenje! Dragi otroci, posvetite čas samo Jezusu in on vam bo dal vse, kar iščete. Popolnoma se vam bo odkril. (25.09.1987).
Da bi vztrajali na poti vere, spreobračanja in molitve, je treba biti neprestano pripravljen na žrtve in odpovedi. Z eno besedo: moramo se postiti. Gospa toplo vsem priporoča post. ” S postom človek kontrolira, potrjuje in zagotavlja svojo oblast nad seboj. Samo tisti človek, ki ima sam sebe v oblasti, je lahko svoboden in se je sposoben predati Bogu in bližnjemu, kakor to želi vera.” (dr.Ljudevit Rupčič)
V enem izmed sporočil pravi Marija: “…posebno živite post, ker mi boste s postom naredili veselje in dosegli, da se uresniči ves načrt, ki ga ima Bog tukaj v Medjugorju.” (26.09.1985).
Ta nujen materinski klic ponavlja Gospa več kot enajst let in sedem mesecev. Pravi, da ostaja dolgo časa zato, da bi nam vsem pomagala v skušnjavah, v katerih se nahajamo in da bi nam izprosila čim več milosti, ki so potrebne za rešitev. Ali se je treba čuditi, če dobra, Bogu posvečena duša pravi : “…celo večnost se ne bomo mogli dovolj zahvaliti za tako velike milosti, kot jih sprejemamo preko naše presvete Matere.”
Spreobrnitev pomeni: s srcem, z vsem bitjem se vse višje in višje vzpenjati
proti Bogu, postajati iz dneva v dan iskrenejši, bolj pravičen, bolj pošten, bolj svet. To je naloga vsega našega življenja. Medjugorje postaja vedno bolj kraj velikih in pretresljivih spreobrnjenj. Tu mnogi, mnogi z zakramentom sprave očistijo svoje duše in začenjajo novo življenje.
Ni dolgo tega, ko sem srečal pred cerkvijo mladega romarja Nola iz Neaplja. Pripovedoval je svojo pretresljivo zgodbo:
“Za Medjugorje in čudežne dogodke tu sem izvedel od prijatelja. Kar pa se tu zares dogaja, sem doživel sam v začetku decembra 1988. Tukaj sem pravzaprav doživel na čudežen način svoje spreobrnjenje. Če vam rečem, da sem bil največji grešnik na tem svetu, bi zvenelo malo verjetno. Če pa rečem, da ne vem, če obstaja kak greh, ki ga nisem imel na duši, boste morda verjeli.
Tudi drogiral sem se. Nič mi ni v življenju moglo prinesti sreče in veselja. Greh pa še najmanj. Vse mi je presedalo. Zato sem nekajkrat poskušal končati to življenje s samomorom. Tukaj pa mi je postalo jasno, zakaj sem še vedno živ. Na tem kraju, kjer se odkriva nebo, kjer se prikazuje Gospa, sem približno
takole molil: “Marija, Mati Jezusova in moja Mati, verujem, da se tu prikazuješ. Prišla si sem, tu si zaradi mene. Prosim te, priporoči me svojemu Sinu. Izprosi mi milost spreobrnjenja. Prepričan sem, da ti to lahko narediš in da bo tvoj Sin tvojo prošnjo uslišal. Tako ne morem več živeti. To ni življenje. Gospa, če mi ne boš pomagala ti, ne vem več, kam bom šel. Nazaj ne morem. Kraljica Miru, izprosi mi mir pri svojem Sinu! Pomagaj mi, prosim te…” Pri tem sem za trenutek obstal. Naprej nisem več vedel… V enem samem trenutku mi je prišla misel, da bi se spovedal. Z lahkoto sem našel italijanskega duhovnika in pokleknil predenj, kot pred Kristusovega namestnika. Kaj se je dogajalo v tem milostnem času, ve samo dobri Bog, duhovnik in jaz sam. To so bili zame trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabil. Težko je opisati vse to s temi revnimi besedami. Doživel sem, da je Bog Ljubezen, ki zdravi, preraja, osvobaja, odpušča in rešuje. Že nekaj let živim to milostno življenje. Zares ni na tem svetu kaj bolj lepega in bolj veselega.”
Tisoči in milijoni romarjev prihajajo v medjugorsko svetišče in doživijo tu čudežne stvari. Kdo bi mogel prešteti ali prebrati toliko pretresljivih pričevanj in izkušenj, ki se tu stalno dogajajo? Mnogi vidijo čudežna znamenja in občutijo v srcu klic, da pustijo vse in se posvetijo Bogu… Če mladeniči, kot tisti Avstrijec ali Američan, ki sta pustila mesečni zaslužek 10.000 DEM oziroma 25.000 $ in se pripravljata, da bosta Kristusova duhovnika, potem to ni muhavost, ampak božji poseg, ki ga Bog naredi v človeku, da se mu popolnoma odpre.
Molitvene skupine so nastale po vsem svetu. V Avstriji jih je preko 2000, v Italiji 2500, v Ameriki več tisoč, tudi v naši domovini so….
Mnogi pravijo, da je tu milostni izvir, ki ne usahne. Zato se je treba vedno znova vračati k temu izviru in se okrepiti. “Prihajam, da se zopet duhovno okrepim in da bi po Marijini priprošnji in z božjo pomočjo mogel dosegati v življenju nove duhovne zmage…”. Tako govorijo mnogi.
Čas, v katerem živimo, je milostni čas. Res je, da v tem milostnem času preživljamo kalvarijske dneve. Lahko pa so to tudi dnevi našega duhovnega, evangeljskega očiščevanja. Ali ni to nam vsem zadnji božji klic, da se spreobrnemo, da spoznamo Boga do konca in začnemo vanj verovati? Kajti on nas resnično ljubi. In Gospejina prikazovanja so jamstvo za to. Odprimo svoje srce njenim sporočilom! Kraljica miru, daj, da bi imeli mir, da bi doživeli dneve izpolnitve veselega upanja.
Bodimo Bogu hvaležni za vse! Trudimo se častiti ga z vsakim dnem. Tako bomo potem spreminjali vsak trenutek življenja v trenutek rešitve za sebe in za svoje brate in sestre.
Mir – Odmev Međugorja
12-1993
1-1994