Mirjana po videnju

Mirjana nam pripoveduje kaj se dogaja po videnjih pri Plavem(modrem) križu.

Jaz sem še vedno kot omotična, ko se spuščam po videnju iz hriba. Gospejina ljubezen je še vedno tako močno prisotna v meni. Gledam v ljudi, a jih ne vidim. Poslušam, vendar jih ne slišim kaj govorijo. In ponovno se počutim kot, da je nekdo drugi namesto mene.

Kdaj pa kdaj sem primorana se zaustaviti in se pogovoriti z nekaterimi ljudmi, kot da bi me nekaj pripeljalo do njih. Po enem videnju sem občutila nek notranji močan poriv ko sem se spuščala od Plavega križa. Vedela sem kako moram nekomu nekaj reči, a nisem vedela kaj in komu. Pod hribom je bilo na tisoče ljudi, a mi je pogled padel na eno mlado žensko, ki je bila med množico. Takoj sem vedela, da je ona ta, in ko sem se ji približala, sem tudi vedela da z njo moram govoriti v italijanskem jeziku.

Moram ti nekaj povedati, a pojma nimam kaj.

Oči te mlade ženske so bile prepolne solz.

Ja, ampak jaz vem. Hvala ti!

Bila je navdušena kot da je trn stiske bil izpuljen iz njenega srca. Jokajoč, se je potegnila proti množici. Nisem je videla nikoli prej, a niti nikoli kasneje.

Spuščajoč se z hriba, večkrat čutim da dam nekomu rožni venec, ki sem ga imela v času videnja. Vendar, ko se mi ljudje zahvaljujejo, hitro preusmerim njihove zahvale.

Zahvaljujte se Bogu in Gospej, a ne meni.

Po tistem ko se spustim iz hriba in pridem v svojo hišo, takoj grem v sobo. Molim. Jočem. Molim Boga, da mi pomaga razumeti zakaj moram ostati na zemlji. S pomočjo molitve začnem čutiti kako me Bog nežno poriva naprej. Razumem kako moje zemeljsko življenje moram začeti iznova – kako moram nesti svoj križ in iskati Božju ljubezen, prav tako kot vsi drugi na tem svetu; da imam dolžnost kot žena in mati; in da še ne morem oditi z Gospo in da Ona ne more ostati tukaj z menoj. Končno po dveh ali treh dneh, imam dovolj moči da se soočim z življenjem kot vsaka druga oseba – vsaj do ponovnega prihodnjega meseca ne izkusim nebes.