Čas spoznanja

Po nekaj letih smo mogli razčleniti dogajanja v Medžugorju.
Začetek prvih devet dni je bil kot neke vrste devetdnevnica, kar je v katoliški Cerkvi običajno kot priprava na velike praznike ali dogodke. Ti prvi začetni dnevi so vsebovali vsa bistvena sporočila.
Za tem se je dozdevalo, da je prišel čas čiste spontanosti. Toda ni bilo tako. Leta med 1981 in 1984 stoje v znamenju nastajanja molitvenih skupin, intenzivnega formiranja vidcev in tistih mladih, ki so se dali na razpolago Bogu. V času med 24.junija 1984 in januarjem 1987 so prišla četrtkova sporočila. Bila so namenjena župniji Medžugorja, ki je vključena v načrt, v namen, v program vzgoje. Januarja 1987 so četrtkova sporočila zamenjala mesečna sporočila vsakega 25. v mesecu z očitno širšo dimenzijo. Namenjena so dlje od župnije, na “sol zemlje”, na ljudi po vsem svetu, ki iščejo in so pripravljeni v svoji notranjosti odpreti se izzivom Medžugorja. To je zares “mamutski program” in ni bilo mogoče takoj vsega spoznati. Tudi z Evangelijem ni bilo drugače. K nekaterim mislim Sv. pisma ima boljši pristop človek 21.stoletja kot pa tisti iz četrtega ali pa petega stoletja. Danes moremo s pomočjo sodobnih znanstvenih metod in iz zgodovinske perspektive bolje spoznati nekatere stavke in jih dojeti v njihovem dejanskem kontekstu.
V nekem kratkem pogovoru je vidkinja Marija Pavlovič v zvezi z Gospejinimi sporočili rekla: “Prihodnje generacije bodo v sporočilih več odkrile, kot pa odkrivajo današnje”. Nekatere vsebine se tudi njej odkrivajo šele potem, ko jih ponovno prebere, čeprav jih je pisala sama. Torej zahtevajo nekatera sporočila določeno stopnjo zrelosti, predvsem pa vere.
Iz mnogih posameznosti lahko sklepamo, da ima Medžugorje zgodovinsko težo, da v nekem določenem smislu presega naša najdrznejša predvidevanja.
Ob tem razmišljamo, ali je prav uporabljati izraz “zgodovinsko odrešenjski”, ker mnogo ljudi v zdajšnjem času s tem izrazom ne ve kaj početi. Govor “službene” razlage in teologije pa se ne ozira dosti na občutke posameznih ljudi.
V Medžugorju je potrebno posebej opozoriti na mnogokrat omenjeno opogumljanje z besedami “jaz sem z vami” ali “jaz sem pri vas”. To je iz Sv. pisma dobro znana obljuba Neba prerokom, božjim poslancem in poklicanim, ki so jim zaupane osupljive naloge. Kot primer je lahko čudoviti prizor Mojzesa na gori Horeb. Tu je Mojzes v gorečem grmu srečal Boga in dobil od njega naročilo, da izpelje iz Egipta Izraelce in jih pripelje v obljubljeno deželo. “Pošiljam te k faraonu. Izpelji moj narod, Izraelce, iz Egipta!” Za tiste čase je bila to pustolovska akcija preseljevanja, dejanje zastrašujoče velikega obsega. Mojzes, sam Izraelec, vzgojen na faraonskem dvoru, je vedel, da je njegov narod za Egipt dragocena delovna sila in je zaslutil ogorčen odpor državne sile. Toda Bog je vztrajal na danem poslanstvu in mu je zagotovil varnost z besedami:” Jaz sem s teboj! Jaz sem te poslal!” Mojzesu se dozdeva ta načrt strašno velik, tako tvegan, da ga je samo božja obljuba, da bo “Bog z njim”, mogla prepričati, da se je spustil v ta smeli podvig.
Zdaj je po medžugorskih sporočilih na vidiku življenje iz vere z globinskim delovanjem. In to v svetu, v katerem je postalo materialno blagostanje “zlato tele”, ki so mu mnogi pripravljeni žrtvovati vso svojo usodo.
Iz perspektive večnosti gre za “biti” ali “ne biti” človeštvu, ki bi bilo sposobno odgovoriti klicu božje milosti.