SEDEM OČENAŠEV
J = Janko Bubalo (frančiškan iz okolice Medžugorja)
V = Vicka Ivankovič (vidkinja)
J – Da, to je v redu. A kadarkoli se govori o dogodkih v Medžugorju, se ob tem gotovo vedno zastavlja vprašanje: Kaj so ti otroci, vidci, toliko delali z Marijo ali kaj zdaj delajo? Splošen odgovor je, da otroci molijo, pojejo in kaj (mogoče tudi preveč) Marijo sprašujejo. In tako… A na vprašanje, kaj molite, se običajno odgovori, da molite sedem očenašev, sedem zdravamarij in sedem Slava Očetu, potem pa še apostolsko vero.
V – Dobro. Pa kaj je tu čudnega?
J – O, so tu, vsaj po mnenju nekaterih, tudi nejasne stvari. Prav to bi rad razjasnil, kolikor se da.
V – No, dajva! A kaj pa jaz vem…
J – Dobro. Najprej bi te vprašal: Kdaj ste začeli pred Marijo (in z Marijo) moliti sedem očenašev?
V – To si me že prej vprašal, a jaz (po vsem tem) mislim takole: Nihče ne bo nikoli točno vedel, kdaj je to bilo.
J – A nekdo je nekje (tudi pismeno) trdil, da je to bilo in da vam je Marija to priporočila takoj drugi dan, petindvajsetega junija 1981.
V – Gotovo ne takrat! To je bilo naše prvo pravo srečanje z Marijo. Takrat od razburjenja in strahu nismo vedeli niti kje se nam glava drži, a kaj šele…
J – Pa ste vendar nekaj molili?
V – Seveda smo, kako da ne! Molili smo očenaše, zdrava marije in Slava Očetu. Saj nič drugega nismo znali! Koliko pa smo jih zmolili, tega nihče ne ve.
J – Mogoče tudi nikoli nihče ne bo vedel.
V – Gotovo nikoli! Nihče razen Gospe.
J – Dobro, Vicka. Ob tem pa so mnogi ugibali, kdo vam je prvi rekel, da molite ravno to. In pri tem so običajno omenjali Mirjanino staro mamo, kot da vam je ona rekla, da to molite.
V – Mogoče, vendar tudi to ni gotovo. Vprašali smo naše žene, kaj naj bi molili, ko pride Marija. Gotovo so nam vse odgovorile, da najbolj primerno sedem očenašev. Nekdo je predlagal tudi Marijin rožni venec, a to se v tisti gneči na Podbrdu ni nikoli moglo zmoliti. Največkrat se je dogajalo takole: začeli smo moliti, Marija je prišla, in potem smo prešli na pogovor, na vprašanja in tako dalje… Vem zagotovo, da smo nekajkrat zmolili sedem očenašev, Marije pa ni bilo.
J – In potem?
V – Potem smo nadaljevali z molitvijo, dokler ni Marija prišla. No, nekako tako! Marija je tudi nas skušala… In potrebno je bilo precej časa, dokler se ni vse to nekako uredilo.
J – Vicka, vedno slišimo govoriti, da vam je ravno Marija rekla, da molite teh sedem očenašev.
V – Res je ona to rekla, a malo kasneje.
J – Koliko kasneje?
V – Ne vem točno. Mogoče čez pet ali šest dni. A mogoče… Oh, ne vem! Kot da je to tako važno!
J – Ali je to Marija priporočila samo za vas vidce ali…?
V – Pa tudi za druge ljudi. Za druge ljudi bolj kot za nas.
J – Ali je Marija rekla zakaj, v kakšen namen, naj bi to molili?
V – Da, je. Največ za bolnike in za mir na svetu. In tako… Ni to ravno jasno določala.
J – In tako se je to potem nadaljevalo?
V – Da. Najprej smo v cerkvi začeli redno moliti sedem očenašev.
J – Pa kdaj se je to začelo?
V – Ne vem točno, a mislim, da deset dni po prvem prikazovanju. Najprej smo imeli srečanje z Marijo tam na Podbrdu, potem pa smo šli v cerkev in z ljudmi molili sedem očenašev.
J – Vicka, tega si se dobro spomnila. Ko sem poslušal magnetofonski trak, sem ugotovil, da ste prvič molili sedem očenašev po maši v cerkvi drugega julija 1981. Vendar tega niste molili ravno vsak dan. Kajti na magnetofonskem traku je desetega julija jasno zabeleženo, kako duhovnik na koncu maše obvešča ljudi, da vi vidci takrat niste tam in da tja tudi ne boste prišli. Mislim, da ste bili tega dne (ti veš tudi razlog za to) skriti v župnišču.
V – O, da! Vem, vem. Takrat smo imeli tudi videnje v župnišču.
J – Dobro. No, pa bi se vendar vrnila malo nazaj?
V – Lahko, če je to potrebno.
J – Tu bi bilo treba rešiti nekaj, kar ni ravno tako enostavno. Namreč tole: Dolžijo vas, da ste dali različne odgovore v zvezi s sedmimi očenaši.
V – Kakšne odgovore?
J – Pripoveduje se, da je (na isto vprašanje) nekdo od vas rekel, da je neka stara mama rekla, da molite sedem očenašev. Drugi je rekel, da je stara navada to moliti v vašem kraju, pa… Tretji pa, da je Marija rekla, da naj to molite.
V – Dobro. A v čem je zdaj problem?
J – Kaj je od tega trojega resnica?
V- Vse troje je resnica.
J – Kako to?
V – Čisto enostavno. Resnica je, da so nam žene (to je, neka stara mama!) rekle, naj molimo sedem očenašev. Prav tako je res, da smo v našem kraju, posebno pozimi, skupaj molili sedem očenašev. Resnica pa je tudi to, da je nam in vsem ljudem priporočila to moliti tudi Gospa. Samo, da je ona še dodala vero. Kaj je tukaj lažnega in čudnega? Mislim, da je moja stara mama tudi pred prikazovanji vsak dan molila sedem očenašev.
J – A to so trije od vas govorili!
V – To je še lažje. Vsak je govoril resnico, a nobeden ni povedal vsega, kar je bilo treba. To mi je nekoč lepo razložil neki duhovnik iz Vinkovcev. Od takrat mi je res vse to jasno.
J – Dobro. No, naj bo tako. Tudi jaz tu ne vidim kakega problema. To je naša običajna stara molitev. To smo molili tudi pri nas doma ves čas, ko sem se tja vračal. Saj je to običajna molitev, samo da je vezana na svetopisemsko število sedem.
V – Jaz ne vem nič o tej zvezi s Svetim pismom. Samo vem, da je to naša molitev, ki jo je Marija sprejela in priporočila.
J – Dobro. Pustimo to! Mene pa ob tem zanima še nekaj drugega. Potrudil se bom, da bom čim krajše povedal: mene je zanimalo, pa tudi mnoge druge, zakaj vi vidci v začetku niste redno hodili k celi večerni maši?
V – Kaj pa je tu čudnega? Nihče nas pravzaprav niti vabil ni, Marija pa se nam je prav v tem času prikazovala na Podbrdu in kasneje doli v vasi. K maši smo šli ob nedeljah, drugače pa, kadar smo mogli.
J – Vicka, maša je nekaj svetega, nekaj vzvišenega, nekaj najbolj vzvišenega v vsem vesoljstvu, pa…
V – Tudi jaz vem to. Saj sem to slišala stokrat tudi v cerkvi, a mi se ne ravnamo čisto po tem. Marija nam je prav tako o tem govorila. Vem, da je eni od nas rekla, da je bolje ne iti k maši, kakor pa ne prisostvovati maši tako, kot je treba.
J – Ali vas je Marija kdaj k maši vabila?
V – V začetku nikoli. Toda bi šli, če bi nas vabila. Kasneje pa je. Nekoč nam je celo rekla, naj pohitimo, ker bomo sicer zamudili mašo. O, Marija je vedela, kaj dela.
J – Od kdaj pa hodite redno k večerni maši?
V – Od takrat, ko se nam Marija prikazuje v cerkvi.
J – To pa je?
V – Nekako od srede januarja 1982. Tako se mi zdi.
J – Prav se ti zdi. A za zdaj toliko.
Vir knjiga: Janko Bubalo, Tisoč srečanj z Marijo v Medžugorju (O svojih doživetjih govori vidkinja Vicka)