Vicka nam pripoveduje o prvih dnevih prikazovanja Device Marije v Međugorju.
J = Janko Bubalo (frančiškan iz okolice Medžugorja)
V = Vicka Ivankovič (vidkinja)
PRVI DAN
(Sreda, 24. junija 1981)
J – No, ker je že tako, pripoveduj mi, kdaj in kako je prišlo do prvega prikazanja? Naprej mi povej, kdaj je to bilo?
V – Fra Janko, pa saj to vsak ve; no, ker že hočeš: prvo prikazanje je bilo na dan Janeza Krstnika, 24. 6. 1981. leta.
J – Ali veš, vsaj približno, ob kateri uri?
V – Nekako po peti uri popoldne.
J – Zdaj mi povej nekoliko obširnejše, kako se je to zgodilo in kako si se ti pri tem znašla?
V – Hm, to je dolga zgodba. Ali naj pripovedujem vse ali samo tisto glavno?
J – O vsem. In to: čim več, tem bolje, da bi nam bil nekoč ta, da se tako izrazim, usodni trenutek čim jasnejši.
V – Dobro. Jaz bom govorila, ti pa mi moraš pomagati svojimi s vprašanji, ker kdove, kam bom zašla…
J – Prav, Vicka. Jaz ti bom gotovo še presedal s svojimi vprašanji, a ti začni!
V – No, takole: Kot veš, je bil ta dan praznik. Jaz nisem šla k maši, ker sem morala iti v Mostar na ,dopolnilni’ pouk.
J – Kakšen dopolnilni pouk?
V – Oh, padla sem iz matematike, pa so nas poklicali na ta dopolnilni pouk.
J – Dobro. Pa potem?
V – Prišla sem domov nekako okoli poldne. Bila je strašna vročina in gneča v avtobusu, pa veš, kako je.
J – No, in potem?
V – Ko sem se malo odpočila, sem nekaj jedla in zaspala. Malo pred tem sta prišli k meni Mirjana in Ivanka. Že zjutraj smo se dogovorile, da bomo šle pred mrakom malo na sprehod. Vedno smo bile skupaj.
J – Dobro. Pa potem?
V – Jaz sem sladko zaspala. Dosti sem spala, potem pa me je prebudila sestra Zdenka. In varala me je, naj takoj vstanem, da bom zamudila šolo. In tako.
J – To se pravi, da si se precej polenila.
V – Nisem se ravno tako polenila, no, pa kaj hočem.
J – In potem?
V – Vstala sem, se oblekla in šla iskat Ivanko in Mirjano.
J – Kje si ju iskala?
V – Najprej sem šla do Jakobove matere. Ona je Mirjanina teta, pa sem si mislila, da sta gotovo tam.
J – In si ju tam dobila?
V – Ne, ne! Onidve sta bili tam, a sta potem odšli kot na sprehod, njej pa sta rekli, da gresta po tistem makadamu k hi sam Čilića in, ko jaz pridem, naj grem za njima.
J – Je tako potem tudi bilo?
V – Je. Šla sem malo po tem makadamu in zagledala oni dve in malo Milko Filipovo. Vse tri so se v nekaj zastrmele in bile so nekako preplašene. Mahajo mi z roko, naj pridem. Jaz pohitim, a zdelo se mi je nekam čudno… V kaj so se neki tako zagledale?
J – No, v kaj?
V – Ko sem prišla do njih, mi vse tri glasno pravijo: »Vicka, glej, Marija! Pa kaj jim je? Kakšna Marija! Zares sem po mislila, da morda vidijo kačo in me sleparijo. Zgrabila sem cokle z nog in zbežala bosa – kot neumna.
J – Kam si zbežala?
V – Kam? Dol k hišam, kam pa drugam!
J – In tako ti tega dne nisi ničesar videla?
V – Počakaj. Nisem še končala.
J – No, dobro. Pa pripoveduj!
V – Doli nad hišami sem se ustavila in planila v jok. Samo jokala bi. Kako se one igrajo z Marijo! In tako. Nisem videla, ne kam bi ne kaj bi.
J- Tako si najbrž potem odšla domov?
V – Ne, ne. Ko sem bila tam, sta prišla mimo ona dva Ivana.
J – Katera dva Ivana?
V – Ivan Stankov in Ivan pokojnega Joze. Nosila sta nekaj jabolk v najlonski vrečki.
J – In sta ti najbrž ponudila jabolka?
V – Seveda, meni pa ni bilo nič do jabolk. Meni se je samo vrtelo v glavi tisto “Glej, Marija”.
J – A kaj se ti je nazadnje “izvrtelo”?
V – Jokaje sem zaprosila Ivana Stankovega, naj gremo k onim trem, ki pravijo, da vidijo Marijo. Ivan me je ubogal in odšli smo gor. Govorila sem mu: “Ni treba, da jo mi vidimo, samo pojdimo…”
J – Ivan te je torej poslušal?
V – Da, kako da ne!
J – In ko ste prišli gor?
V – One so nam kazale, kje je Marija. In potem smo jo tudi mi zagledali. Ivan je takoj pobegnil čez ograjo. Vrgel je jabolka in vse.
J – In ti?
V – Jaz sem ostala in gledala.
J – Kaj si pa pravzaprav videla?
V – Videla sem kot neko čudovito lepo dekle z detetom v naročju. Stalno ga je nekaj odkrivala in pokrivala. In mahala nam je z rokama, naj pridemo k njej.
J – In vi? Je kdo šel?
V – Nobeden. Kdo si je upal od strahu le pomisliti na to?
J – A zakaj vam je kazala to dete? V – Kdo ve! Morda, da ga bolje vidimo.
J – In koliko časa si ti tako tam stala?
V – Ne vem natančno. Morda pet, šest minut. Potem sem pa spet pobegnila.
J – Kam?
V – Domov, kam pa drugam! Silno sem bila vesela, pa tu di prestrašena. Bilo me je strah, a bilo mi je tudi prijetno.
J – A kaj je bilo, ko si prišla domov?
V – Zavalila sem se na kavč in kar naprej jokala. Samo na jok mi je šlo..
J – Kako pa se je takrat pred Marijo znašla mala Milka Filipova?
V – Pa saj to ni važno. Zdaj bi morala pričeti zgodbo spet od kraja.
J – Ne celo zgodbo, ampak povej, če veš, samo to, ker je tudi to zanimivo.
V – Prav. No, takole: Ko sta Ivanka in Mirjana odšli na sprehod, je Ivanka naenkrat zagledala Marijo in je to povedala Mirjani. Mirjana pa ji je rekla: “Pojdi no, kakšna Marija! Čemu neki naj bi se nam prikazala Marija!”
J – To se pravi, da je Mirjana takrat ni videla?
V – Ne, ne. One so tedaj šle domov iskat mene, na začetku vasi pa jih je srečala mala Milka in jih prosila, naj gredo z njo, da bodo spustile ovce iz ograje.
J – In čigave so bile ovce?
V – Milkine. Ne Ivanka in ne Mirjana takrat sploh nista imeli ovac.
J – In kaj potem?
V – Milka je pustila ovce in potem so se skupaj vračale v vas.
J – Dobro. Vrnile so se v vas in…
V – Čakaj vendar! Ni bilo ravno tako.
J – Kako pa?
V – Glej. Medtem ko so se one vračale v vas, je Ivanka spet zagledala Marijo na istem kraju. Povedala jim je to in, ko so one pogledale tja, so jo videle tudi one. – Zares, Marija! Za tem sem prispela tudi jaz; to pa sem ti že povedala, kaj in kako je tedaj bilo.
J – Dobro je. No, povej mi: kako se je tedaj znašel Ivan pokojnega Joze.
V – E, on je bil z onim Ivanom Stankovim. In ko smo šli mi gor, je tudi on šel za nami.
J – Je on kaj videl?
V – Videl je tudi on, a ne tako jasno kot mi.
J – Je kdo takrat kaj slišal, da vam je Marija govorila?
V – Nihče ni nič slišal; samo videli smo, da nam je mahala z rokama, naj pridemo tja. In kazala nam je tisto dete.
J – Dobro. Ste takrat vsi enako videli Marijo?
V – Tega ne vem. Bila je precej daleč, pa…
J – Ti si se, kot si rekla, vrnila domov prej kot Ivanka in Mirjana?
V – Malo prej. “Gospa” je odšla, potem so šle še one domov.
J – A kaj je bilo doma? Ste o tem kaj pripovedovali drugim?
V – Oh, seveda smo pripovedovali.
J – In kaj so rekli?
V – Bilo je marsikaj! Nekdo je mogoče tudi verjel, drugi se je čudil, nekdo je razlagal to tako, drugi drugače; da je npr. to bil “leteči krožnik”. In podobno. Oh, marsikaj se je govorilo.
J – In tako ste potem šli spat?
V – Seveda. Treba je bilo zgodaj zjutraj obirati tobak, pasti živino. Pa še marsikaj. Saj veš, kako je!
J – Dobro. A še to: Kako je Ivanki prišlo na misel, da je to svetlo dekliško Prikazen takoj imela za Marijo? Kako da ni pomislila na kaj drugega?
V – Tega ne vem. A na koga naj pomisli? Čudovito lepa mlada žena z detetom. Krona okoli glave. Marija, samo Marija!
J – Dobro. Potem bova tudi midva odslej to svetlo Pri kazen lahko imenovala “Marijo”.
Vir knjiga: Janko Bubalo, Tisoč srečanj z Marijo v Medžugorju (O svojih doživetjih govori vidkinja Vicka)
Drugi dan 25.junij 1981
http://www.medjugorje.si/drugi-dan-25-junij-1981.html