Vicka nam pripoveduje o prvih dnevih prikazovanja Device Marije v Međugorju.
J = Janko Bubalo (frančiškan iz okolice Medžugorja)
V = Vicka Ivankovič (vidkinja)
DRUGI DAN (Četrtek, 25. junija 1981)
J – Zasvital je, Vicka, četrtek. Torej, drugi dan prikazovanj, 25. junija. Ali se je že pozabilo na to, kar se je prejšnji dan dogajalo?
V – Še malo ne! Sanjalo se je o tem in govorilo.
J – Ste se kaj dogovarjali? Da se to pusti pri miru ali…?
V – Ah, čudno je to. To se ni moglo nikakor pustiti pri miru. Me tri…
J – Katere ve tri?
V – Ivanka, jaz in Mirjana smo se dogovorile, da bomo šle spet približno ob istem času tja, kjer smo jo prvi dan videle. Če je to res Marija, bo mogoče spet prišla.
J – In ste šle?
V – Smo. Nekako ob istem času. Hodile smo po makadamu, gledale pa smo gor na kraj prvega prikazanja.
J – Pa nič?
V – Oh, kako nič? Naenkrat se je svetlo pobliskalo in prikazala se je Marija.
J – Z detetom?
V – Ne, tokrat ni bilo deteta.
J – A kje se je pravzaprav Marija prikazala?
V – Tam kot prvi dan.
J – Se spomniš, kdo jo je takrat prvi zagledal?
V – Spet Ivanka.
J – Gotovo?
V – Seveda gotovo! Potem sva jo zagledali tudi jaz in Mirjana.
J – In najbrž ste tokrat šle gor proti njej?
V – No, počakaj! Ko smo se usmerile gor, sem rekla Mariji in malemu Jakobu, da ju bom poklicala, če bomo kaj zagledale.
J – Tako je najbrž tudi bilo?
V – Da. Ko smo jo me tri zagledale, sem rekla Ivanki in Mirjani, naj počakata, dokler onadva ne pokličem. Poklicala sem ju in brż sta pritekla za menoj.
J – In potem?
V – Ko smo bili vsi skupaj, nas je Marija vabila in nam mahala z roko. Tekli smo proti njej. Marija in Jakob je nista takoj zagledala, tekla pa sta z nami.
J – Po kateri poti?
V – Ah, po kakšni poti! Tam poti sploh ni. Tekli smo naravnost gor. Tja skoz tisto dračje.
J – In se je dalo?
V – Oh, leteli smo, kot da nas je nekaj nosilo. Ni bilo ne kamenja ne dračja. Nič! Kot da je bilo vse iz nekakšne gume, morske gobe ali kaj takega. Oh, to je bilo nekaj nepopisnega! Nihče ni mogel z nami.
J – Pa ste videli Marijo, medtem ko ste tekli?
V – Seveda smo jo videli! Kako bi pa vedeli, kam naj tečemo? Samo Marija in Jakob je nista videla, dokler nista prišla gor.
J – Potem sta jo menda tudi onadva zagledala?
V – Seveda sta jo. Najprej nejasno, potem pa vedno jasneje.
J – Dobro. Pa se spomniš, kdo je prvi začel teči gor?
V – Prvi sva začeli teči jaz in Ivanka v glavnem pa vsi skupaj.
J – Vicka, ti praviš, da ste tako lahko tekli gor, nekoč pa si mi rekla, da sta se Mirjana in Ivanka takrat nekako onesvestili.
V – Da, sta malo, a to je hitro prešlo.
J – A kaj ste delali, ko ste prišli gor?
V – Ne vem ti natačno povedati. Zmedli smo se. Bilo nas je tudi strah. Ni lahko stati pred Marijo. Vendar pa smo padli na kolena in začeli smo nekaj moliti.
J – Se spominjaš morda, kaj ste molili?
V – Ne, se ne spominjam! Gotovo smo molili očenas, zdravamarijo in Slava Očetu. Saj tudi nismo znali kaj drugega!
J – Nekoč si mi pripovedovala, da se je takrat mali Jakec zapletel v neko dračje.
V – Da, je, je! V tem vznemirjenju je padel v neko dračje. Pomislila sem: E, Jakob, od tam ne boš več prišel živ.
J – Mali je pa vendar prišel ven, saj vemo.
V – Oh, seveda je! In to še dosti hitro. Ko se je izkopal, je samo ponavljal: “Ni mi žal umreti, samo da sem videl Marijo!” In čudno: na njem nobenega znamenja, da je bil v dračju.
J – Kako to?
V – Kaj jaz vem. Takrat si nisem mogla misliti, zdaj pa vem, da ga je varovala Marija. Da, kdo pa drugi!?
J – Kako pa je Marija takrat izgledala?
V – Misliš, kako je bila oblečena in…
J – Ne, ne to! Ampak, mislim na njeno razpoloženje in zadržanje do vas.
V – Bila je čudovito lepa, nasmejana in radostna… Ah, to se ne da opisati!
J – Ali vam je takrat (mislim, ta drugi dan) kaj govorila?
V – Je, molila je z nami. In tako.
J – Ste jo kaj vprašali?
V – Jaz je nisem nič. Jo je pa Ivanka. Vprašala jo je za svojo mamo. Ta je malo pred tem nenadno umrla v bolnici, pa….
J – E, to je zelo zanimivo! Kaj jo je vprašala?
V – Vprašala je, kako je z njeno mamo?
J – Ji je Marija kaj odgovorila?
V – Je. Rekla je, da je njeni mami dobro; da je z njo in da naj ne bo v skrbeh zanjo.
J – A s kom “z njo”?
V – Oh, z Marijo, s kom pa!
J – Ste vi slišali, ko jo je Ivanka to vprašala?
V – Kako da ne! Vsi smo to slišali.
J – Pa ste slišali, kaj ji je “Gospa” rekla?
V – Slišali smo vsi, razen Marije in Jakca.
J – A zakaj to tako?
V – E, kdo to ve! Tako je bilo, in konec.
J – Je bilo to Mariji žal?
V – Gotovo, da ji je bilo, a kaj more?
J – Vicka, dobro. Ampak iz tega razgovora ne vidim, kaj je tega dne bilo z Ivanom Stankovim?
V – Ivan je bil z nami in je videl vse kot mi.
J – A kako se je on obnašal?
V – Tako kot mi! On je sramežljiv fant. Gledal je, kaj bomo mi storili, pa je tudi on to delal. In ko smo mi začeli teči na Podbrdo, je tudi on začel teči z nami.
J – Dobro, Vicka. Vse to je moralo biti čudovito!
V – Ah, kaj čudovito! To se ne da opisati. Kot da nismo na zemlji. Kaj vse drugo: vročina, dračje in tista gneča z ljudmi… Ko je ona z nami, pozabimo na vse.
J – Dobro. Pa je takrat kdo kaj vprašal?
V – Povedala sem že, da je Ivanka vprašala za mater. Mirjana pa je prosila, naj nam pusti kakšno znamenje, da ne bodo govorili vse mogoče o nas.
J – A “Gospa”?
V – Mirjani se je obrnila ura.
J – Jaz bi to pustil, ker ni vse jasno, kaj se je s tem zgodilo. Še kaj drugega…
V – Seveda. Vprašali smo jo tudi, če bo spet prišla.
J – A ona?
V – Kimala je z glavo, da bo.
J – Vicka, ti si rekla (a nekje je tako tudi zapisano), da si jo takrat videla v nekem grmovju.
V – Da, tako sem rekla. Ti veš, da jaz včasih kar butnem iz sebe. A Marijo sem videla skoz neke trnove prekle in zdelo se je, da je v grmovju. A ona je bila med tremi preklami na neki mali ledinici. A kaj se zdaj nekdo v to “zatika”. Glavno je, ali sem jo videla ali je nisem videla.
J – Prav, ali slišal sem, da ste jo takrat tudi škropili.
V – Ne, ne! To je bilo tretji dan.
J – Dobro. A doklej ste bili takrat z Marijo?
V – Dokler nam ni rekla: “Zbogom, angeli moji” in odšla.
J – V redu. Zdaj pa mi končno povej, kdo vse je tega dne videl Marijo?
V – Nas šest.
J – Katerih šest?
V – Pa, nas šest! Jaz, Mirjana, Ivanka; potem Ivan, Marija in Jakec.
J – A kateri Ivan?
V – Ivan Stankov (Dragičević). A o tem sva že nekaj govorila.
J – Res je, Vicka. Ali je še kdo bil takrat z vami?
V – Bilo nas je tam vsaj petnajst. Mogoče tudi več. Bil je Mario, Ivan, Marinko… A kdo bi se zdaj vsakega spomnil?
J – Ali je bil kdo od starejših ljudi?
V – Bili so Ivan Ivanković, Mate Šego in še nekateri.
J – A kaj so ti kasneje o tem pripovedovali?
V – Govorili so, da se tukaj dejansko nekaj dogaja. Posebno, ko so videli, kako smo tekli gor. Nekateri so videli tudi blisk svetlobe, ko je prišla Marija. In tako…
J – Ali sta tedaj bila tam mala Milka in Ivan pokojnega Joze?
V – Nista.
J – A zakaj ne?
V – Kaj jaz vem. Milki ni pustila mati. Šla je Marija, Milka pa je morala nekaj narediti materi. A oni Ivan Ivanković? On je malo starejši, pa kaj bi z nami otročaji.
J – Dobro. Kdaj pa ste se vrnili domov?
V – Kakor je kdo mogel.
J – Vaš Marinko mi je pripovedoval, da je Ivanka ob vrnitvi bridko jokala.
V – Da, je. Vsi smo jokali, ona pa še posebno. Kako ne bi!
J – A zakaj ona posebno?
V – Saj sem ti povedala, da ji je Marija govorila o materi. Saj veš, kako je. Mati je mati!
J – Dobro. A pravite, da ji je Marija rekla, da je mati z njo in da ji je dobro, pa…
V – Oh, kaj! Kdo ne bi imel rad svoje matere?
Vir knjiga: Janko Bubalo, Tisoč srečanj z Marijo v Medžugorju (O svojih doživetjih govori vidkinja Vicka)
Prvi dan prikazovanj 24.junija 1981 v Međugorju:
http://www.medjugorje.si/1-dan-24-6-1981.html