Vicka nam pripoveduje o prvih dnevih prikazovanja Device Marije v Međugorju.
J = Janko Bubalo (frančiškan iz okolice Medžugorja)
V = Vicka Ivankovič (vidkinja)
TRETJI DAN
(Petek, 26. jumija)
J – In tako je nastopilo tretje jutro in dan tretjega prikazanja. Vznemirjenje je, kot si mi nekoč pripovedovala, bilo vedno večje, ker ste se takrat, kot pravite, pravzaprav drugič srečali z Marijo. Zdaj vam je bilo najbrž lažje?
V – Da, je. Seveda je! Pa vendar je bilo mučno, ker še nihče ni prav vedel, kaj se dogaja in kako se bo to izteklo.
J – Mogoče ste že oklevali, ali bi šli gor ali ne?
V- To pa ne! Nikakor. Komaj smo čakali, kdaj bo šest popoldne. Čez dan smo delali, kolikor smo mogli urno, samo da bi mogli gor.
J – In ste tudi takrat šli?
V – Smo, kako da ne! Bilo nas je tudi malo strah, a Marija nas je pritegovala. Brž ko smo odšli, smo samo gledali, kje jo bomo zagledali.
J – Kdo vse je ta dan šel?
V – Nas šest in mnogo ljudi.
J – Katerih vas šest?
V – Nas šest vidcev in drugi ljudje.
J – In kaj, vi ste šli gor, a Marije ni?
V – E, čakaj! Kaj se zaletuješ! Mi smo šli najprej gor na pot nad hišami in gledali, če se bo prikazala Marija.
J – In nič?
V – Kako nič! Hitro se je zabliskala svetloba in to trikrat.
J – A čemu ta svetloba? Saj je takrat eden najdaljših dni v letu. Sonce je visoko, visoko.
V – Sonce je visoko, a nam je Marija posvetila, kje je ona.
J – In kdo je videl to svetlobo?
V – Mnogo nas je to videlo. Ne vem, koliko. A glavno je, da smo jo videli mi vidci.
J – Ste videli samo svetlobo ali…
V – Svetlobo in Marijo. kaj bi nam samo svetloba?
J – A kje je bila Marija? Najbrž tam kot prva dva dneva?
V – Niti najmanj. Bila je popolnoma na drugem kraju.
J- Nižje ali višje?
V – Mnogo, mnogo višje!
J – A zakaj to?
V – Zakaj? To pa vprašaj Marijo!
J – Marinko mi je pripovedoval (bil je takrat prvič z vami), da se je to zgodilo gori pod neko pečino in da je tam neki star lesen križ, najbrž na nekem starem grobu.
V – Jaz o tem nič ne vem. Nikoli nisem bila tam ne prej ne poslej.
J – Dobro. A kaj ste storili, ko ste jo, kot praviš, zagledali?
V – Poleteli smo gor kot s perutmi. To je samo dračje, kamen… Strašno je vse naokrog. A leteli smo kot ptica. Vse je letelo. Mi in drugi ljudje.
J – So bili z vami res tudi drugi ljudje?
V – Kako da ne! Saj sem ti to že povedala!
J – In koliko jih je bilo?
V – Kdo jih je štel! Govorili so, da jih je bilo več kot tisoč. Mogoče tudi več. Gotovo več!
J – In ko se je posvetilo, ste vsi zleteli gor?
V – Najprej mi, za nami drugi ljudje.
J – Se spominjaš, kdo je prvi pritekel do Marije?
V – Mislim, da Ivan.
J – Kateri Ivan?
V – No, Marijin Ivan.
J – Veseli me, da je on kot moški vendar prvi pritekel.
V – Dobro. No, le veseli se!
J – Vicka, to je mala šala. No, kaj ste pa storili, ko ste prišli gor?
V – Malo smo se zmedli, ker je bilo spet Ivanki in Mirjani nekaj slabo. Malo so se ukvarjali z njima, a to je hitro minilo.
J – In kaj je tedaj delala Marija?
V – Zginila je. Začeli smo moliti in spet je prišla.
J – A kako je izgledala?
V – Kot prejšnji dan, samo bolj vesela. Čudovito lepa je. Nasmejana.
J – Tedaj ste jo, kot si že povedala, tudi škropili?
V – Da, da
J – Prav. A to je zares zanimivo: zakaj ste jo škropili?
V – Oh, ti ne veš, kako je to bilo. Še nihče ni takrat vedel, za kaj pravzaprav gre. Nekateri so govorili to, drugi drugo. Jaz do takrat še nikoli nisem slišala, da se more tudi satan prikazati.
J – Potem se je najbrž nekdo spomnil, da se satan boji blagoslovljene vode.
V – Da, da. Kolikokrat sem slišala od svoje stare mame: “Boji se kot vrag krstne vode”. Starejše žene so nam tudi rekle, naj jo poškropimo.
J – A od kod vam zdaj “krstna voda”?
V – No, kaj se zdaj delaš neumnega? Kot da ne veš, da imamo v vsaki krščanski hiši blagoslovljeno sol in seveda tudi vodo.
J – Vicka, dobro si povedala. Pa bi mi lahko pojasnila, kdo je naredil takrat to blagoslovljeno vodo?
V – Vem, kot da gledam: naredila jo je moja mati.
J – A kako jo je naredila?
V – Eh, kot da ne veš! Vzela je sol in vodo, zmešala in bilo je narejeno. A tedaj smo vsi molili vero.
J – Pa veš, kdo je vodo nosil?
V – Vem. Naš Marinko, kdo pa drug!
J – A kdo jo je škropil?
V – E, škropila sem jo pa jaz!
J – Si vrgla vodo proti njej in opravljeno?
V – Poškropila sem jo in rekla na ves glas: “Ako si Marija, ostani z nami, ako nisi, pojdi od nas!”
J – Kaj pa ona?
V – Nasmejala se je. Meni se zdi, da jo je to veselilo.
J – Pa ni nič govorila?
V – Ne, nič.
J – Kaj misliš, ali je kakšna kaplja vode padla nanjo?
V – Kako da ne! Jaz sem se ji dobro približala in nisem varčevala z vodo.
J – To je zares zelo zanimivo. Po tem bi sklepal, da se pri vas še vedno včasih kropi hiša in okoli hiše, kot se je to dogajalo v moji mladosti.
V – Seveda se. Kot da mi nismo več kristjani!
J – To je lepo in to me zares veseli. A kaj ste ta tretji dan delali z “Gospo”?
V – Molili smo, prepevali… nekaj smo Marijo tudi vprašali.
J – A kaj ste jo vprašali?
V – Vem, da jo je Ivanka spet nekaj vprašala o svoji materi.
J – Kaj jo je vprašala?
V – Vprašala jo je, če ji je mati kaj naročila?
J – A Marija?
V – Marija ji je rekla, da ji je mati naročila, naj pridno ubogajo staro mamo, ker je ona stara, in tako.
J – Ste vi drugi slišali, ko je Ivanka to vprašala?
V – Da, smo vsi.
J – A Marijin odgovor?
V – To pa samo mi vidci.
J – Ni mi to jasno, no, pa dobro. Je še kdo kaj vprašal?
V – Mirjana jo je vprašala, kdo je ona, kako ji je ime.
J – A Marija nič?
V – Kako nič! Rekla je jasno in glasno: “Jaz sem blažena Devica Marija.”
J – Je rekla to besedo “blažena”?
V – Je. Pa zakaj to sprašuješ?
J – Ah, nič. No, zdaj vam je bilo takoj lažje?
V – Kako da ne! A zopet nam ni bilo lahko. Stotini ljudem se je vrtelo v glavi.
J – Kot na primer, kaj?
V – Pa, od kod zdaj tu Marija; kaj hoče z nami, kam bo vse to pripeljalo. In še marsikaj.
J – In na koncu?
V – E, dosti sem ti povedala. Ko se je Marija poslovila od nas, mislim, ko je pozdravila in odšla, smo se tudi mi počasi vračali domov. Kam pa naj gremo drugam!
J – A doma?
V – Doma so se spet zbrali ljudje. Vsak hoče, da vse ve. Kaj je bilo, kako je bilo. In tako pozno v noč. Nisem ti pa še nekaj povedala o naši Mariji, kar te gotovo zanima.
J – Seveda. No, pa povej!
V – Ona je nekako hitrih nog. Odšla je malo naprej. Sama. In nenadoma je, kot bi bila vržena, da niti sama ne ve, kako, zašla vstran.
J – Na levo ali na desno?
V – Na levo.
J – In potem?
V – Tu se ji je sami prikazala “Gospa” z nekim velikim križem. Pravi, da je Marija bila strašno žalostna in da ji je med jokom nekaj govorila. Vidkinja Marija se je strašno prestrašila. Ni mogla stati na nogah.
J – In?
V – Med tem smo mi prišli za njo. Zagledali smo jo in ji pomagali, da je malo prišla k sebi. In tako smo počasi prišli domov.
J – Dobro, Vicka. Marija je tudi meni to dvakrat obširno pripovedovala. To je nekaj zelo zanimivega in važnega. A jaz se bom enkrat kasneje posebej na to povrnil, zdaj pa s tem zaključiva.
Vir knjiga: Janko Bubalo, Tisoč srečanj z Marijo v Medžugorju (O svojih doživetjih govori vidkinja Vicka)
Prvi dan prikazovanj 24.junija 1981 v Međugorju:
http://www.medjugorje.si/1-dan-24-6-1981.html